torek, 29. september 2015

Zabrazgotinjeni


Nosimo jih.
Svoje rane.
So kot nevidne brazgotine
na koži naše psihe.
Postale so del nas,
in včasih je to ok.
A pridejo trenutki, ko nas boli,
da jih imamo.
Še posebej tiste najglobje,
ki jih čutimo še leta zatem,
ko so se zacelile.
In nas spravljajo v obup.
Tako radi bi jih pozabili.
Pa ne gre.
Četudi so zaceljene,
še vedno močno skelijo.

Takrat si včasih želim,
da bi mi čudežno
zrasla nova koža,
taka, brez brazgotin
in bi lahko končno
zadihala brez bolečin.
Ali pa bi odšla k čarodeju
naj mi zmeša napoj pozabe,
da pozabim na vse!

A v resnici ga ne bi mogla spiti,
čeprav bi si v trenutku obupa želela.
Ne bi hotela pozabiti trenutkov,
ki so večji od mojih ran in trpljenja.
Trenutkov, ko lahko občutim 
vso svetost in lepoto življenja. 
Ko vem, da so brazgotine,
tudi spomin na čas, 
ko sem se učila
in modrila.
In jih lahko blagoslovim.

Zato bom tudi danes oblekla
svoj plašč brazgotin.
In še naprej iskala svetlobo,
ki je v meni, tebi, nas.
Ker vse mine. 
Tudi trpljenje.

četrtek, 10. september 2015

The shift - Premik

Draga prijateljica Ana (hvala!) je na družabnem omrežju delila link na čudovit film The shift, ki je sad sodelovanja med svetovno znanim avtorjem uspešnic za osebnostno rast dr. Waynom W. Dyerjem in produkcijsko hišo Hay House (v lasti tudi svetovno znane Louise Hay). V počastitev dr. Dyerja, ki je žal konec avgusta umrl, je film The shift na voljo na spletu brezplačno do. 30. septembra.




Film je preplet dokumentnega in igranega filma. Govori o prelomnih trenutkih v življenju, ko nam je dano spoznati oz. začutiti, kaj je v našem življenju zares pomembno in kakšno je naše poslanstvo. Gre za trenutek, ki nas za vedno spremeni. Podarjena nam je posebna moč in vedenje, da lahko naredimo življenjski premik, ki nas vrne k našemu izvoru - srcu, duši, našemu pristemu jazu oziroma božjemu (svetemu) v nas. Govori tudi o služenju, kar mi je v tem življenjskem trenutku še posebno blizu. 

Film je tako močan in poln navdihujočih modrosti, da me je dobesedno "sezul".  Čutim pa, da so "novi čevlji" - misli, ki jih ponuja film, zame še preveliki. A tako je z modrostmi, pravi Rachel N. Remen, v Blagoslovih starega očeta: So kot podarjene obleke, ki so nam, ko jih dobimo, še prevelike. Prav so nam šele čez nekaj časa:)).

Veliko prebujajočih in božajočih trenutkov ob gledanju filma vam želim!

PS. Veliko knjig dr. Wayna W. Dyerja je prevedeno v slovenščino, na youtubu pa je na voljo kar nekaj njegovih predavanj.

ponedeljek, 7. september 2015

Sprejeti življenje, kot je

"Blagoslovite vse, kar vam kaže modrost, kajti vse, kar vam kaže modrost, je postalo del tega, kdor ste, in vas je približalo življenju. Mogoče pomeni častiti vse življenje, mravljo, sokola, sovražnika in prijatelja, ljubimca, starša in otroka. Vsi so nam dali priložnost, da spoznamo sebe in življenje ter se spoprijateljimo z njim. To velja za naše zmage in izgube, bolezni, proslavljanja, radosti in žalosti. Vse nam daje modrost. Naj bo vse blagoslovljeno."
 

Rachel Naomi Remen, Blagoslovi starega očeta

sreda, 26. avgust 2015

Mene se bojite ...

... je naslov provokativne kolumne (klikni) Gorana Vojnovića, objavljene v predzadnji izdaji Dnevnikovega Objektiva.

Se dotakne srca in vodi k razmisleku. Morda tudi k dejanjem.

Toplo priporočam.


torek, 18. avgust 2015

Kjer se prebudi divja duša

Med počitnicami smo se odpravili na potep ob reki Soči. Naužili smo se zelenomodre, uživali v prijetnem hladu, si odpočili dušo ter se čudili lepotam, ki so nas obdajale.

Tile metuljčki, ki se sploh niso pustili motiti, so nas nežno opomnili na to, da smo pravzaprav gostje. Imela sem občutek, kot da smo na obisku v raju!

V dolini reke Soče še vedno lahko uživamo v divji in neokrnjeni naravi, saj človek s svojim "gospodovanjem" še ni naredil prevelike škode. Tu se še lahko naužijemo (svete) divjine in damo svojo dušo "na pašo":)). To je prav posebna dragocenost.

Divja lepota nagovarja tiste dele v nas, ki smo jih zaradi različnih razlogov, pozabili ali potlačili - našo divjo dušo, kot jo imenuje Clarissa Pinkola Estés. Bivanje v neokrnjeni naravi ima to moč, da nas poveže z izgubljenimi delčki sebe, nas navidhne in na nek način zaceli.

Obiskovanje čarobnih kotičkov narave, ki nas s svojo divjo lepoto celijo in navdihujejo, je, kot pravi holistična zdravilka Tami Lynn Kent, v svoji knjigi Wild Creative, tudi odličen način, kako v sodobnem, hitrem tempu življenja, priti v stik svojo divjo dušo, svojo edinstvenostjo in ustvarjalnostjo.

Katera divjina pa najbolj navdihuje in celi tebe?


četrtek, 13. avgust 2015

Umetnost "ne vedeti"

Berem knjigo Blagoslovi starega očeta, ameriške zdravnice in pionirke gibanja za celostno zdravje uma in telesa, Rachel Naomi Remen. V njej je polno zgodb, ki so se dotaknile moje duše in srca. Ju nahranile in zacelile rane. Lahko bi jih brala znova in znova.

Knjigo sem si izposodila v knjižnici, a ne zase. A, ko moj dragi cel teden ni kazal zanimanja zanjo, sem se odločila, da jo malo pogledam. In od takrat, je nisem odložila. Bila natančno tisto, kar sem to poletje potrebovala. Ah, to skrivnostno življenje:)))

Eno izmed sporočil, ki se me je v tem trenutku zelo močno dotaknilo je, kako pomembno je, da se v življenju skušamo odreči vrsti mišljenja, ki bi ga lahko ponazorila z stavkom "Saj sem vedela!". Takole pravi Rachel N. Remen:
"Življenje darežljivo ponuja svojo modrost. Vse v njem uči. Toda vsi se ne naučijo. Življenje zahteva od nas prav tisto, na kar so nas opominjali v vsakem razredu: "Pazite", "Bodite pozorni!" 
Toda pozornost ni preprosta stvar. 

Zahteva, da nas ne begajo pričakovanja, minula izkustva, nalepke in maske. 

Zahteva, da ne sprejemamo prenagljenih odločitev in ostajamo dovzetni za presenečenja. Modrost najlažje sprejmejo tisti, ki zmorejo pogumno in nepristranstko sprejeti življenje in so, včasih zelo dolgo, pripravljeni ne vedeti. Zahteva, da smo bolj polno in preprosto živi, kot smo bili naučeni biti. Včasih zahteva, da trpimo. Toda nazadnje bomo več, kot smo bili, ko smo začeli. V vsakem človeku tiči seme večje celovitosti." (str. 83)

Opažam, kako pomembno je zame, da se odrečem svojim pričakovanjem, predvidevanjem o stvareh, dogodkih, ljudeh. Ravno to poletje sem doživela pomembno lekcijo o tem, da nas tisto, kar iščemo, ponavadi ne čaka tam, kjer si želimo ali si pričakujemo. Ampak nekje, kjer jih sploh nismo pričakovali (npr. občutkov sprejetosti, podpore, da smo videni). Tudi ljudi ni pametno označevati in jih trpati v neke okrivčke, saj njim in sebi na ta način odvzamemo skoraj vse možnosti, da bi jih jih videli kot so in nas obogatili.

Zelo pomembna je veščina "ne vedeti", ko razmišljam o naših prepričanjih. Ljudje si oblikujemo zelo trdna prepričanja in stališča, ki nas pogosto zelo omejujejo ali ovirajo na naši poti. Pogosto se jih niti ne zavedamo, in se sprašujemo, kako to, da se stvari vedno odvijajo na isti, za nas neugoden, način. 

Res je, prepričanja in predvidevanja nam omogočajo bolj udobno življenje, a z udobnostjo žrtvujemo pristno, polno ali kot pravi Remenova "celovito" življenje.  

Za življenje iz sebe je zelo pomembno, da se učimo in vadimo v umetnosti "ne vedeti". To zahteva, da ostajamo čuječi in v trenutku. S tem sebi, drugemu in življenju podarimo možnost, da nas vedno znova preseneti.