"Ko ti življenje postreže limone ...

... jih aranžiraj na različne načine in fotografiraj:))", pravi Jill Badonsky, avtorica navdihujoče knjige The muze is in.

Živeti ustvarjalno pomeni, da smo odporni, iznajdlivi in sposobni reagiranja iz sedanjega trenutka.

Katero "limono", ki mi jo je postreglo življenje, bi lahko pogledala na svež, ustvarjalen način? In s kančkom humorja:)?

Pleši in poj, ljubi in živi ...

neMoč

Prav neverjetno se mi zdi spoznanje, da nas od občutka popolne nemoči do ponovnega občutenja notranje moči, loči en sam, majhen korak.

Včasih se nam zdi, da bi morale za to, da bi se ponovno počutile dobro v sebi, narediti velika, naporna in zahtevna dejanja. Na primer shujšati, ponovno začeti teči, se zdravo prehranjevati,  ... To so res zahtevne naloge in ni čudno, da se jih največkrat sploh ne lotimo ali pa hitro obupamo ... Če pa se naloge lotimo drugače, z majhnimi koraki in poslušanjem sebe, je dosti lažje.

Vsak dan se lahko vprašamo, katero majhno stvar bi lahko naredile, da bi se okrepile. Morda je ta korak obuti superge in odditi na sprehod ali poklicati ljubo osebo, najti čas za počitek, zaplesati ob glasbi, zapeti pesem, koga objeti, kaj ustvarjati ... Vse, kar moramo storiti je, da se uslišimo in to naredimo. Brez razmišljanja, čim prej. Večkrat, ko nam to uspe, bolje se bomo počutile:)) Ne verjamete? Poskusite:))

Srečno zapuščena

Že dolgo razmišljam o tem, kako preboleti oz. zaceliti rano, ki nastane, ko nas nekdo zapusti, obenem pa sprejeti občutke ranljivosti, ki nas prevzamejo, ko vstopamo v nove odnose.

Vsi smo že bili tam. Prestrašeni in zapuščeni. V bolečini. Ko nas zapusti nekdo, ki ga imamo radi in mu zaupamo, da nas ne bo prizadel, se nam podre svet. Počutimo se opustošene, jezne in osramočene. Zamaje se naše zaupanje v ljudi. Začnemo dvomiti tudi vase: je bila moja krivda, da se je to zgodilo, bi morala kaj narediti drugače, bi morala biti drugačna …? Če se nam to je to zgodilo večkrat ali pa smo bili zapuščeni že v najnežnejšem otroštvu, si lahko ustvarimo prepričanje, da pač nismo vredni ljubezni, sprejetosti in povezanosti. Lahko začnemo verjeti, da ne moremo dobiti tistega, kar si želimo, ker tega nismo vredni. Taki kot smo. Da pa bi bili vseeno povezani (kar je ena izmed naših najbolj temeljnih potreb), se odločimo, da bomo vložili v odnose več truda: da bomo bolj prijazni, bolj prilagodljivi, bolj ustrežljivi … in naučimo se žrtvovati svojo pristnost (avtentičnost), v upanju, da ne bomo več zapuščeni.

Med strahom in upanjem

Ko smo tako »ranjeni«, tudi v odnose vstopamo na poseben način, čeprav se tega morda ne zavedamo: po eni strani nas je strah, da ne bi bili ponovno zapuščeni in se želimo pred tem na vsak način zavarovati, po drugi strani pa v nas tli tiho a silno upanje, da se to ne bo zgodilo in da bomo ostali povezani. V nas se bojujeta dve močni notranji sili: potreba, da bi se počutili gotove (da nas ne bi bilo več strah) ter potreba, da bi se počutili sprejete in povezane z drugimi. Da bi "premagali" občutek ranljivosti, lahko izberemo eno ali več obrambnih strategij: od popolne odpovedi odnosom, do hitrega umika iz odnosov, ki bi bili potencialno »nevarni«, do prevelike ustežljivosti in neavtentičnosti v odnosih in drugih.

Brene Brown me je naučila, da si z obrambnimi strategijami ne moremo zagotoviti, da ne bomo nikoli več prizadeti. Zgodi se nam ravno obratno. Morda nas sicer ne bo nihče več zapustil (še to je malo verjetno), a vseeno ne bomo srečni, saj se ne bomo čutili povezane z drugimi. Če smo se odpovedali avtentičnosti v odnosih, bomo imeli kmalu občutek, da se v odnosih ne moremo izražati, da nismo slišani in da v njih ne najdemo pravega smisla. Počutili se bomo zapuščene in opustošene in to kljub temu, da smo se tako trudili, da se nam to ne bi več zgodilo.

Sprejeti ranljivost

Tudi sama se vrsto let uporabljala različne strategije v strahu, da ne bi bila več zapuščena. Pa sem vseeno bila. In bilo je vedno bolj boleče in občutki sramu so bili že skoraj neznosni. Vedno bolj sem spoznavala, da ta pristop ne deluje in razmišljala o tem, kako bi lahko ravnala drugače. A kako sprejeti vse te težke občutke in ranljivost, ki jo občutim v odnosih?

S pomočjo vaj Na svoji zemlji, Alenke Rebula, sem ozavestila, da je za to, kako se občutim v odnosu do drugih, zelo pomembno, kako se počutim v sebi. Med temi občutji sta bistvena občutka, da sem »na svoji strani« in da se ne zapuščam. To pomeni, da se sprejmem tako kot sem (se odpovem ideji o tem, kakšna bi morala biti). Da si prisluhnem brez obsojanja. Da se uslišim. Da rečem NE, ko mislim NE. Da sebi rečem velik DA in si dovolim biti avtentična. Tudi in predvsem v odnosih. In da tvegam, da bom zapuščena a vseeno ostajam odprta za vse dobro in lepo v odnosih – za občutke ljubezni, sprejetosti in povezanosti. 

Na svoji strani 

Verjamem, da naše - tvoje in moje rane, nikoli ne bodo povsem izginile. A se bodo zacelile in zarasle. Ljudje bodo še vedno odhajali iz naših življenj, a vedele bomo, da bodo tudi prihajali. Ob tem se bomo počutile ranljive, obenem pa bomo občutile varnost in srečo ob zavedanju, da imamo sebe. Na svoji strani. Za vedno.

Najtežje in najbolj čudovito ...

... od vseh potovanj, je potovanje k sebi. Lepo mi je ob misli, da na tej poti nisem sama:))

"The thing is really hard, and really amazing, is giving up on being perfect and beginning the work of becoming yourself." 
                                                  Anna Quindlen

Ob tej misli se mi prileže tale razigrana a globoka pesem francoske pevke ZAZ.
 

Lahko samo si

Zjutraj sem se povabila v pomladni gozd:). Vabljeni z mano ...

Lahko samo si 

Pridi z mano v gozd, 

pokukaj v ta čudežni svet, 

ves svež in pomladno brsteč. 

Ustavi svoj hitri korak. 

Glej, bezeg že odpira prve cvetove, 

kako omamno diši ...

in smrekovi vršički 

žarijo v jutranjem soncu.

Pridi, vstopi v ta čudežni svet. 

Ko se misli umirijo, 

prisluhni … 
slišiš petje ptic in 

razigrano brenčanje? 

Počasi, počasi, 

se glava prazni, 
a v njej še vedno odmeva: 

moraš, moraš, moraš ... 

Zvok gozda te počasi napolni

in postaneš del njega. 

Tvoja duša zapoje s pticami

in srce preplavi toplo veselje
ob vsem žuborečem življenju.

Če prisluhneš iz srca, 
lahko slišiš, kako ti veter nežno šepeta:

lahko si, lahko si, lahko si. 

Lahko samo si.