Knjige za dušo

Na svetu so knjige takšne in drugačne. Nekatere se nas s svojo zgodbo le narahlo dotaknejo in nato izginejo iz našega življenja. Obstajajo pa tudi Knjige, ki so tako močne, da nas pretresejo od pet do glave in nas za vedno spremenijo. Na boljše. So knjige, ki pridejo ravno v pravem trenutku in take, za katere je trenutek vedno pravi:)).

Priznam ..., sem med tistimi, ki ob misli na preživljanje časa na samotnem otoku, najprej pomislim na to, katero knjigo bi vzela s seboj:). Ljubezen do branja izvira še iz mojih otroških let in ostaja moja strast tudi v odraslosti. Zima je zame čas, ko se lahko bolj potopim v svet branja. Razkošne dolge zimske večere rada preživim v družbi dobre knjige. Ob dišečem čaju, zavita v toplo odejo, počasi odpiram vrata pravljičnih svetov in čarobnosti. To je čas, ko hranim svojo dušo. Ko najdem "pravo" knjigo ali ona najde mene:), se mi zdi kot, da bi ... na bleščečem zvezdnatem nebu zrasla čudovita mavrica, jaz pa sedim na mehkem rožnatem oblaku in se čudim vsej  lepoti in smislu.  

Za vse, ki radi berete dobre knjige - take, ki prinašajo pomembne uvide, zraven pa imajo to moč, da nahranijo tudi našo dušo, sem pripravila seznam nekaterih knjig, ki sem jih imela čast prebrati (Martina, hvala za spodbudo:). 

Med njimi so tudi take, ki sem jih prebrala večkrat in h katerim se vedno znova vračam. Razvrstila sem jih v nekaj kategorij, da boste lažje brskali. Pa dober tek:)

Knjige za vse čase:):
- Blagor ženskam, Globine, ki so nas rodile, Sto obrazov notranje moči, A. Rebula
- Ženske, ki tečejo z volkovi, Ples starih mater, Čar zgodbe, C. Pinkola Estes
- Kraljica in divja ženska, A. Grün
- The gifts of imperfection, Daring greatly, I thought it was just me (but it isn`t), Brene Brown
- Ženska, ki je našla svoj glas, S. O'Halloran in S. Delattre
- Alkimist, P. Coelho
- Življenje je tvoje in druge knjige, L. Hay 
- Babe ne tarnajo, Babje boginje, J. Shinoda Bolen
- The muse is IN, J. Badonsky

Knjige, ki so mi odgovorile na pomembna življenjska vprašanja:
- Pripovedke o materah in hčerah, J. Evetts-Secker 
- Umetnost ljubezni in življenja, Imeti ali biti, E. Fromm
- Ljubezen v času osamljenosti, P. Verhaeghe
- Ranjena ženska, L. Shierse Leonard
- Upor telesa, Drama je biti otrok, A. Miller
- Najina ljubezen, H. Hendrix 
- Potovanje srca, J. Wellwood
- Misliti s telesom, J. Tolja, F. Speciani

Zgodbe s sporočilom:
- Jonatan Livingston Galeb, Iluzije, Most prek večnosti, Eno, Richard Bach
- A ti povem zgodbo, J. Bucay
- Neposlušnost hčere sonca, M. Prechtel
- Stara pajkovka, P. Cogan
- Imenovali so jo dvoje src, M. Morgan
- Ptica v duši, M. Snunit,
- Čarovniški vajenec, Evald Flisar
- Bitka za neznano, C. Castaneda
- Stepni volk, Siddarta, H. Hesse 


Leposlovje, ki prinaša "nekaj več":
- Angel pozabe, Maja Haderlap
- Rdeči šotor, A. Diamant
- Kradljivka knjig, M. Zusak
- Bralec, Ljubezenski pobegi, B. Schlink
- Knjige južnoameriških pripovedovalcev Gabriela Garcie Marqueza in Isabel Allende
- Zofijin svet, Lepotica s pomarančami, V ogledalu, v uganki, J. Gaarder
- Otroške zgodbe Svetlane Makarovič, Anje Štefan
- Bajka o svetlobi, Muc Mehkošapek, Bina Štampe Žmavc
- Kako se je princeska spet začela čuditi, A. Vukmir
- Pika Nogavička, A. Lindgren
in Štoparski vodnik po galaksiji:), D. Adams

Poezija 
Alenke Rebula, Neže Maurer, Bine Štampe Žmavc, Anje Štefan, Pabla Neruda in Hafisa.

Katera knjiga pa je spremenila tvoje življenje? Toplo vabljene, da dopolnite moj seznam:))

Med blagor besedami

Že dolgo si želim nekaj napisati o vajah, ki jih je Alenka Rebula opisala v svoji knjigi Blagor ženskam in jih naslovila »Na svoji zemlji.« Ime dobro opisuje občutke, ki me prevzamejo vsakič, ko se jih lotim. Počutim se, kot da bi prišla domov. Domov k sebi, na svojo zemljo. Začutim toplino, objame me mehka svetloba in zadiši po sveže pečenem kruhu. Kruhu za mojo dušo. 

Vaje so zame neusahljiv izvir notranje modrosti, moči in navdiha. Z njihovo pomočjo spoznavam in udomačujem prostrane pokrajine svojega notranjega sveta in se v njih vedno znova na novo rojevam. Vaje so imele in imajo še vedno pomemben vpliv na moje življenje in ustvarjanje.

Vaje najdete opisane in razložene v knjigi Blagor ženskam, na straneh od 178 do 264. Tam je opisano tudi, čemu so namenjene ter zakaj in kako jih je dobro delati. Rada bi napisala nekaj svojih izkušenj, saj so vaje res krasne in učinkovite. Ko sem jih prvič začela delati, to je bilo pred petimi leti, si nisem predstavljala, kako močno bodo spremenile moje življenje. 

Iskanje odgovorov, ki se skrivajo v nas

Vaje sem si natisnila z Alenkine spletne strani, jih zložila v ličen fascikel in začela razmišljati o naslovih za posamezna področja, ki so opisana v knjigi. Naslove sem opremila tudi s fotografijami oz. podobami, ki so me navdihovale. Spomnim se, kakšno otroško srečo in izpolnjenost sem začutila, ko sem se domislila prvih naslovov za šest področij. In potem sem začela. Vsak dan po malo. Nekatera vprašanja so bila težka. Večkrat sem pogledala v knjigo, kako je odgovorila Alenka, da sem vedela, kaj naj pravzaprav odgovorim. Iskala sem nove besede, izraze, ki bi opisali kar čutim, mislim. Pogosto se je zgodilo, da odgovorov nisem našla takoj. A sem vztrajala in odgovori so prišli. Včasih sem ob delanju doživela globoke uvide, včasih tudi nemoč, že dokaj hitro pa sem začela opažati spremembe v svojem delovanju. 

Podpora pri hoji v izbrani smeri 

Opazila sem, da vaje podpirajo moje delovanje v smeri mojih hrepenenj, želja, potreb, sanj . 

Prej sem imela pogosto občutek, da si nekaj sicer srčno želim, a moje telo tega ne podpira, oz. kot da ne delujem v skladu s tem, ampak ravno obratno. Zdaj pa sem brez posebnega siljenja ali uveljavljanja volje šla v smer, ki sem jo želela. To je bilo neverjetno in čisto drugače kot sem bila vajena.

Po dobrem letu sem končala prvi cikel vaj. Najbolj me je navdušil občutek, da se je moje življenje res spremenilo - na bolje. Moji naslovi, ki so izhajali iz včasih zelo drobnega in/ali daljnega trenutka, izvira moči, so se izpolnili, uresničili, postajali del mojega življenja. In ga obogatili.

Pisanja naslednjega cikla vaj sem se lotila malo drugače. Namesto, da bi si vaje natisnila, sem jih zapisovala kar v računalnik. Za to sem se odločila, ker zelo rada tipkam (zame je pisanje je tudi čutni užitek, neke vrste kemija med mojimi prsti in tipkovnico), poleg tega pa je vse tudi bolj čitljivo:) in urejeno. Vsak dan se posvetim enemu področju in ko sedem za računalnik, sem »v vajah« z dvema klikoma. 

Ko sem vaje delala drugič, tretjič, sem začutila, da so mi že domače in lotevala sem se jih vedno bolj sproščeno in ustvarjalno. Vse do danes, ko sem na začetku četrtega cikla vaj, poskušam vaje delati vsak dan (razen ob nedeljah). Včasih mi uspeva, drugič ne, včasih naredim malo, drugič mi uspe več, a vem, da so tam:) in vedno znova se rada vračam k njim. 

Prerojenje ustvarjalnosti 

Vaje so zelo povezane tudi z mojo ustvarjalnostjo. Zame so vir neskončnega navdiha, nežna, a obenem mogočna spodbuda, da sem spet začela pisati, ustvarjati in iskati svoj izraz. 

Preko vaj sem spoznala, kako globoko me osrečuje ustvarjalnost in začutila plodno sinjo reko, ki teče v mojih globinah, in me tako poživlja in hrani. 

Zanimivo je, da so mi vaje največji navdih za pisanje pesmi, saj se v vajah rojevajo nove besede, pojmi, besedne zveze ali pa se na novo osmišljajo. 

Moč je v sedanjem trenutku 

Razmišljala sem, kaj je tisto, kar sem najbolj pogrešala v obdobjih, ko si iz različnih razlogov nisem vzela časa, da bi jih pisala. Vedno se je zgodilo, da sem sicer počasi, a gotovo zapadala nazaj v stare vzorce razmišljanja in delovanja, čeprav sem se trudila, da ne bi. Kot bi me preteklost in vse, kar me je oblikovalo, zvabilo nazaj v svoja kolesja, moje sedanje vrednote, potrebe in sanje, to kar zdaj sem, pa bi kar nekako zbledelo.

Ugotovila sem, da imajo vaje imajo to moč, da me vedno znova povežejo s sedanjim trenutkom - kje sem, kaj potrebujem? Z njihovo pomočjo lahko tudi svojo preteklost pogledam na nov način – spomnim se osrečujočih trenutkov (izvirov moči) pa tudi tistih slabih, a jih ne dojemam kot ponesrečene poskuse ali napake, ampak kot priložnost za rast in učenje. 

Prav tako se s pomočjo vaj povežem z vsem po čemer je hrepenelo in še hrepeni moje srce. Naučila sem si postavljati realne cilje in načrtovati majhne korake za njihovo uresničitev. Prej so bili moji cilji bolj nekakšni nedosegljivi ideali, zdaj pa se učim biti bolj osredotočena na rast, kot pa na doseganje perfekcionizma. 

Vaje so moj veter v jadrih in obenem moj varen pristan. 

Vsak dan znova in znova. 

Toplo jih priporočam vsem, ki si želite bolj polnega in ustvarjalnega življenja.

Priložnost za rast ali ovira?

Razigrana pesem:)

Je riba lahko romantična?
In radiator radosten?
Pa riž rožnat?
Je resnica rjava ali rumena?
Je rabarbara lahko razpeta
in rožmarin razigran?
Bi brali rajski roman?
Bi se rak in raca režala risu z rokavčki?

Ne vem …

Vem pa, da je moja ustvarjalnost rumena,
rožnata in rdeča in da sem v njej vsa razigrana in
srečna:))

Zakaj bi hodili, če lahko plešemo:)

Kratek video, avtorjev SoulPancake (palačinka za dušo:) Street Team, me je nasmejal in navdušil. Toplo priporočam!

PS. Če boste še malo pobrskali za drugimi njihovimi objavami na youtubu, boste deležni še kakšne slastne "palačinke" za vašo dušo:))).

Stavi vse na ples ...

Ira Michell Kirk

... je zapisal slavni perzijski pesnik Hafis. 

Ne bi se mogla bolj strinjati z njim:)). Že dobro leto si večkrat na teden privoščim nekaj minut plesa in vse bolj se zavedam, kako pozitiven vpliv ima na moje počutje in občutenje. 

Zame je ples najboljši način, da prebudim veselje in strast do življenja. Ko zaplešem, lahko začutim, kako v moji medenici razigrano brbota mogočna in neustavljiva življenjska sila. Začutim lahkost in mehkobo telesa. V plesu se počutim lepo in elegantno. Začutim tudi resnico telesa, ki kak dan izmučeno noče plesati. Ali pa, kadar sem žalostna, potrta ... Takrat se včasih vseeno povabim na ples. Pomaga. Ko začutim gibanje v svojih rokah, nogah in telesu, ko se prepustim ritmu, lahko spet začutim, da sem del mogočnega življenja.

Preseneča me, kako se želja po gibu, način gibanja vseskozi spreminja. Včasih se rada vrtim, drugič plešem počasi, z mehkobo in občutenostjo, tretjič pa se razigram in povsem prepustim ritmu. Kot bi imelo telo nek svoj načrt, ki mu moja glava sledi.

Ples me vsakič prerodi in poživi. Ugotavljam, da mi prinaša nekaj več kot telovadba. Ko telovadim, čutim, kako dobro dene mojemu telesu. Ko ponavljam gibe, že stotič, čutim v tem neko varnost in zadovoljstvo. Če je telovadba povezana z voljo in razumom, je ples povezan z dušo in ustvarjalnostjo. Ples me vabi, da se izražam, vabi me k igri in otroški razigranosti. Ples je ljubezensko srečanje telesa in duše. Zato ga imam za skoraj sveto početje. Ko plešemo, prižigamo iskrice življenja in prižigamo ogenj svoje ustvarjalnosti.

Zato vas danes vabim na ples. Potrebujete le majhen prostor, dobro glasbo in 5 minutk časa:). Prepustite se! Je zdravilno.

Strahovi so papirnati tigri

Navdih za pogumen dan:))

Akrobatka

Kratka žabja pesmica, ki jo je napisala moja sedemletna hči. Meni se zdi neverjetno navdihujoča, zato jo delim tudi z vami:)


Akrobatka

Nekoč se majhna žabica
čarati je naučila.
Zdaj je akrobatka
in ni več žabica mila.

Lučka B. Čerin

Pot iz zagrenjenosti in zamere

»V življenju pride čas, običajno v srednjih letih, ko se morajo ženske odločiti – verjetno je to najpomembnejša psihična odločitev za življenje v prihodnosti -, ali naj bodo zagrenjene ali ne. Ponavadi se soočijo z njo v poznih tridesetih ali na začetku štiridesetih let. Tedaj dosežejo točko, ko »jim je vsega dovolj« in je »kozarec poln do roba«. Sanje, ki so jih imele pri dvajsetih, so največkrat izmaličene. Mogoče imajo zlomljeno srce, razdrt zakon, neizpolnjene obljube."                        

       Clarissa P. Estes; Ženske, ki tečejo z volkovi

Kaj narediti, ko se kljub pozitivni naravnanosti ne moremo otresti občutka, da se nam v življenju ni izšlo tako, kot smo si želele, upale in sanjale in nam to prinaša bolečino?

Kako si pomagamo, ko se počutimo zagrenjene, razočarane, kljub temu, da vemo, da smo lahko hvaležne za tisoč stvari, pa tega enostavno ne moremo občutiti? Kot da nas nekaj iz naše preteklosti drži »v svojih krepljih« in ne pusti naprej.

In kako opustiti občutke jeze, zamere do ljudi, ki so nas hote ali nehote prizadeli, ki nas še vedno preganjajo, pa si želimo, da nas ne bi?

Prijateljica (hvala, Emina!) me je opozorila na zanimivo vajo, ki jo opisuje Clarissa Pinkola Estes v svoji znameniti knjigi Ženske, ki tečejo za volkovi. Zame je bila veliko odkritje in seveda je prišla tudi v pravem trenutku:) Naredimo jo, če se nam zgodi, da se počutimo zagrenjene, če se ne moremo otresti občutka, da nam življenje še marsikaj dolguje ali pa občutimo veliko jeze in zamere do nekaterih ljudi, pa čeprav smo mislile, da smo jim že odpustile. 

Vaja se imenuje descansos in je nekakšen inventar, preglednica krajev v našem življenju, kjer smo izgubile delček sebe – ljube ljudi, sanje, upe, vero … 

Kot pravi Clarissa Pinkola Estes: »Ženske umrejo tisoče smrti, preden dosežejo dvajseto leto. Napotile so se v to ali ono smer in bile usmrčene. Tudi nekatera upanja so umrla in nekatere sanje so bile usmrčene. Kdor meni drugače, še zmeraj spi.« 

Kaj lahko pridobimo od te vaje? 

Brenda Stanton, avtorica programa Claim yourt worth pravi, da nas vztrajanje občutkih zamere, jeze in zagrenjenosti oddaljuje od občutka, da smo vredne vsega lepega v življenju. Kadar imamo občutek, da nam življenje še nekaj (ali dosti) dolguje ali pa tudi na ljudi gledamo kot na naše dolžnike, v odnose in v življenje vstopamo iz pozicije pomanjkanja, ki nam preprečuje videti vse obilje, ki nam je na voljo in ga lahko uživamo. Kot pravi Alenka Rebula, se tako nehote izogibamo blagostanju ali pa zapravljamo svoje možnosti.

Namesto, da bi potonile v grenkobo, se lahko odločimo, kot predlaga Clarissa Pinkola Estes, da se povežemo s svojo ustvarjalno in instinktivno naravo: »Tudi v najboljšem od svetov, se mora duša od časa do časa osvežiti. … nekaj se olušči, nekaj odpade, nekaj spere.« Poglejmo na svoje življenje in počastimo trenutke, ko smo doživele male ali velike smrti, blagoslovimo jih, da bodo lahko odslej bivale v preteklosti, kamor spadajo. Ne bojmo se raziskovati temnih plati svojega življenja, saj bomo kot pravi Estesova: »s svežimi uvidi in z novimi pogledi na življenje in nase povečale moč duše.«

Vaja nosi ime po t. i. descansos oz. počivališčih, ki so značilni za južnoameriške in mediteranske dežele. To so majhni križi, ki jih najdemo vzdolž cest, pogosto okrašene z umetnimi ali pravimi cvetlicami, včasih pa jih sestavjata le dva kosa lesa, zavezana v obliko križa. Descansos zaznamuje mesto, kjer je bilo v prometni ali drugi nasreči prekinjeno človeško življenje in spremenjeno življenje tistih, ki so ostali za njim. So simbol življenja, ljubezni, spominjanja in praznovanja.

POTEK VAJE:

Potrebujemo nekaj A4 listov, ki jih zlepimo, tako da dobimo nekoliko daljši trak (lahko uporabite 3, 4 ali več listov, jaz sem uporabila za vsako desetletje en list papirja). S flumastri ali markerji na traku označimo letnice, ki nam bodo v pomoč pri orientaciji. 

Nato lahko začnemo z označevanjem. Na traku s križi označimo kraje, kjer so se zgodile naše male ali velike smrti. Morda se zdi vaja malce čudna (le zakaj bi se hoteli spominjati slabih, bolečih trenutkov?), morda bo celo malce boleča, a s tem, ko jo naredimo, se podamo na pot preobrazbe naših občutij in našega odnosa do življenja. S tem, ko se jih spomnimo, počastimo vse dobro, lepo, kar je tam umrlo (naši upi, sanje) in jih na nek način blagoslovimo. Tako jih bomo lahko pustili tam, kamor spadajo – v preteklosti.

Označimo poti, na katere nismo stopili, zamujene priložnosti, uspehe, ki smo si jih želeli, a se niso zgodili, trenutkov, ko smo bili prizadeti, ko smo naredili napako, ki jo obžalujemo, strto srce, izgubljeno ali izdano prijateljstvo, sanje in upe, ki se niso uresničili ... Naredimo descansos, počivališča za vse tiste vidike sebe, ki so bili nekam namenjeni, a nikoli niso prispeli na cilj, pravi Clarissa Pinkola Estes.

Nad tiste, ki smo jih večinoma že odžalovali, lahko napišemo ODŽALOVANO. Križe lahko okrasimo s poljubnimi simboli, ki so nam ljubi ali smiselni. Nad tistimi, ki jih še zaznavamo, čeprav so že v globinah, napišemo POZABLJENO.

Ko dokončamo svoj descansos, nam postane razvidno, kaj iz naše preteklosti ima še moč nad nami oziroma katere so tiste »smrti« v naši zgodbi, ki jih moramo še odžalovati in odpustiti. Kot pravi Clarissa Pinkola Estes – »moramo se jih spomniti, a obenem tudi pozabiti.« Za to, da se jih usmilimo in počastimo ter jih poležemo k počitku, pa potrebujemo veliko časa in potrpežljivosti. Včasih pa tudi pomoč.

Ko bomo počastili svoje izgube, odpustili sebi in drugim in blagoslovili svoje izkušnje, bomo spet bolj svobodni in z novim vidom stopali po svoji poti življenja. Opazili bomo, da je naša pot obdana z bohotnim cvetjem in da ob njej teče bogata in sinja reka ustvarjalnosti:).