... znam spoštovati tudi tvoje.Čez vikend sem bila na zanimivem seminarju, kjer smo se pogovarjali o tem, kako postavljati zdrave meje v medosebnih odnosih. In zakaj jih je pravzaprav dobro postaviti?
S podobnim vprašanjem sem se srečala že pri Brene Brown. Ko znamo in si upamo postavljati meje, si dovolimo biti to, kar zares smo in to prinašati tudi v odnose. Včasih je to težko, kajti nismo čisto zadovoljne s tem, kar smo ali pa se bojimo, da ne bomo sprejete. Ali pa niti ne vemo točno, kje so naše meje, oziroma, kakšne so naše želje in potrebe. Kajti naše meje opredeljujejo prav naše želje in potrebe! Ko nam niso razvidne, imamo lahko pri postavljanju mej kar nekaj težav. Še posebej pri ljudeh, ki jih cenimo in imamo rade.
Pogosto ženske mislimo, če bomo popustile, da bomo s tem rešile odnos pred konfliktom ali same sebe pred nesprejemanjem drugih. Iz izkušenj vem, da to v resnici ne deluje. Niti malo! Ko popustimo, nam to sicer res prinese kratkoročno olajšanje, dolgoročno pa se stvari kvečjemu še bolj zaostrijo. Zato nam je Brene Brown predlagala, da v primerih, ko nas ima, da bi popustile, v sebi izrečemo simpatično a prebujajočo mantro: "Raje pol ure slabe volje, kot pol leta zamere".
Priznam, dolgo časa nisem mogla čisto natačno začutiti ali razumeti, zakaj bi bilo zares dobro tvegati konflikt, slabo voljo in si oteževati življenje. Na seminarju pa so mi besede predavateljice Ksenje Kos odprle oči in srce: "Ko samo sebe povabim v opolnomočenje (v to, da se zavedam, da sem sama odgovorna za svoje meje), v iskrenost, v pristnost - takrat lahko tudi največ prinesem v odnos."
Ali če povem drugače: "Šele, ko si dovolimo pristnost tudi v odnosih, lahko naši odnosi zadihajo, polno zaživijo in zacvetijo."
Ni komentarjev:
Objavite komentar