Večerno upanje

Večer je tako nežen
in poln miline ...
tvoja mehka dlan v moji,
sinje rdečine poletnega dne
se poslavljajo v ogledalu morja.

Zdi se mi, da bi lahko
stopila na prste,
nabrala nekaj zvezd iz neba
in jih položila v zavozlane
mreže najine bližine.

Morda bi nama pokazale pot?

Prisluhni svoji ranljivosti in našla boš moč

Na morju sem prebrala knjigo Ime mi je Mina, avtorja Davida Almonda. Čeprav je knjiga namenjena mladim bralcem, me je v celoti navdušila. Tako zabavnega, ustvarjalnega in hkrati pronicljivega, globokega branja že dolgo nisem imela v rokah. 

Poleg zares zanimivega sloga pisanja, ki ga vsake toliko časa presekajo zabavni grafični vložki, me je presenetilo, na kakšen subtilen način uspe avtorju prikazati proces sprejemanja svoje ranljivosti in moči, ki izhaja iz tega. Ta proces zelo lepo ponazarja dialog med Mino in njeno mamo. Mi je bil tako všeč, da sem ga zapisala še za vas:).

"Ali se, ko odrasteš," rečem," kdaj nehaš počutiti majhnega in šibkega." 

"Ne," reče. "Vedno imaš v sebi nekaj drobnega in krhkega, ne glede na to, kako odrasel si."

"Kot dojenček?" 

"Ja. Ali pa kot drobna ptička, čisto v tvojem srcu," reče. "Pa sploh ni zares šibka. Če pozabimo, da je tam, smo v velikih težavah."

Zato: "Prisluhni tisti šibki in močni stvari, ki jo imaš v srcu."