V zadnjem času spoznavam, kako sem prežeta s samoobsojanjem. Ne samo, da se obsojam za dejanja, znam se obsojati tudi za to, kar čutim in razmišljam. Še nekaj časa nazaj se mi je to zdelo popolnoma naravno in celo potrebno. "...
It’s lifetime’s journey to relax honestly to the immediacy of our
experience and to respect ourselves enough not to judge it."
Pa ni. Niti naravno, niti potrebno in še manj ljubeče. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo, če bi se prenehala obsojati za to, kar čutim, razmišljam ... da bi sprejela vse svoje misli in čustva ter si ob njih mislila samo: "O, zanimivo!"
Včasih se sprašujem ali lahko zares predelamo in se spravimo s slabimi izkušnjami, ki so nas zaznamovale? Ali lahko zacelimo naše psihične rane, ranjeno srce ali dušo? Včasih sem glede tega zelo optimistična, drugič se mi spet zdi, da nam/mi to nikar ne uspeva. Ne dolgo nazaj, sem poslušala predavanje znanega nevropsihiatra in avtorja uspešnice Hardwired for hapiness, Ricka Hansona, ki je v na TEDx-u govoril prav o tem. Kot mnogi, je imel tudi Rick Hanson v času, ko je obiskoval osnovno šolo, kar nekaj slabih izkušenj v medosebnih odnosih. Pravi, da so ga zaradi njegove pojave (suhljat, z očali, preskočil je razred, zelo plah), pogosto izključevali ali zapostavljali. Čeprav je izhajal iz ljubeče družine, so ga te izkušnje zaznamovale v negativnem smislu. Kot pravi, smo ljudje socialna bitja in ena izmed naših temeljnih potreb je, da izkazujem skrb in da jo drugi izkazujejo nam. Ko ta naša potreba ni izpolnjena, sicer preživimo, a v nas ostanejo občutki praznine in, kot se je zgodilo njemu, tudi veliko slabih misli in občutkov.
Sposobnost prepoznavanja drugačnih izkušenj
Ko je prišel v srednjo šolo, je doživel tudi drugačne, pozitivne medosebne izkušnje: povabili so ga na pico, ga pohvalili za met, dekle se mu je nasmehnilo:) ... Ključno v tistem trenutku je bilo, kaj bo naredil s temi izkušnjami - ali bo ravnal na enak način, kot je bil vajen - jih ignoriral, da ne bi bil prizadet ali bo naredil kaj drugačnega. Če bi se ravnal po starem (ignoriral), bi se spet počutil osamljenega in neustreznega. Toda, ker se je odločil, da tega ne bo naredil in je npr. vztrajal v občutenju pozitivne izkušnje, se je sčasoma začel počutiti bolje.
Mnogo let kasneje, ko je že delal kot nevropsihiater, je prišel do spoznanja, da s tem ni spreminjal le svojih misli, ampak tudi možgane. Ugotovil je namreč, da največ notranje moči, ki si jo vsi tako želimo, lahko zgradimo oz. pridobimo prav iz pozitivnih izkušenj. Če si želimo več samozavesti, si moramo pridobiti veliko takih izkušenj, če se želimo počutiti ljubljene, podobno ... A pri tem nas čaka ovira, ki jo Rick Hanson imenuje "naravnanost možganov k negativnemu", kar pomeni, da so naši možgani zelo dobri v učenju iz negativnih izkušenj (kar je omogočilo našim prednikom, da so preživeli). Dobre izkušnje se kar porazgubijo, če se posebej ne potrudimo, da jih ohranimo, ponotranjimo. Šele potem lahko črpamo iz njih. Kako ponotranjiti pozitivne izkušnje? In kako lahko preprečimo dobrim izkušnjam, da bi se izgubile? Hanson predlaga vajo, ki jo je poimenoval H. E. A. L.
Vaja se začne tako, da se spomnimo dobre izkušnje in jo podoživimo. Recimo izkušnjo, ko smo bili deležni ljubeče skrbi oz. pozornosti od nekoga, za katerega vemo, da nas ima rad. Vživimo se v občutke, dovolimo jim, da jih zares občutimo kar nekaj časa. Čas je ključen, saj po določenem času pride do prenosa izkušnje (občutkov) iz kratkotrajnega spomina v naš čustveni in telesni spomin. Opazujemo, kako ta izkušnja, občutki pronicajo v nas in se potopimo vanje. 10 do 20 sekund teh občutij morda ne bo takoj prineslo sprememb, a z vztrajnim ponavljanjem te vaje lahko dosežemo razliko, ki nam bo spremenila življenje. H: Have a good expirience: doživljanje pozitivne izkušnje E: Enrich it: podoživljanje izkušnje z namenom, da pomagamo možganom, da vključijo izkušnjo in telesne občutke povezane z njo v svoje strukture A: Absorbe it: ponotranjenje občutenj, ki tako postanejo del nas (našega čustvenega in telesnega spomina) L: Link the positive expirience with negative: po želji lahko naredimo tudi korak, ko povežemo pozitvno izkušnjo z negativno.
Svež pogled na sebe in svet
Ko stopimo na pot celjenja svojih ran, je torej poleg pridobivanja novih pozitivnih izkušenj in učenja novih načinov odzivanja, zelo pomembno tudi, da jih vključimo v naš čustveni in telesni spomin in tako na nek način prelisičimo možgane, ki jih na vsak način skušajo spregledati. Tako lahko postopoma spremenimo ne samo mišljenje, ampak tudi naša temeljna občutenja sebe in sveta.
Včasih se moramo posloviti od kakšnega junaka svojega otroštva (in od svoje obrambne strategije) ... tako je nastala spodnja pesem.
Vitez v bleščečem oklepu
Ko sem te potrebovala, si prišel. Z bleščečim ščitom in ostrim mečem, velik in neustrašen. In me rešil.
Pod tvojim neprebojnim ščitom sem našla varno zavetje pred vsemi krivicami in strahovi otroškega sveta.
Z mečem si odrezal, kar je bilo neznosno, ustavil bolečino in naredil prostor za veselje.
Lahko sem šla naprej, v življenje, saj si bil ob meni. Lahko sem računala nate.
Dobro nama je bilo. Postala sva prava bojevnika. Točno sva vedela, kdaj postaja nevarno in morava uporabiti meč. Nisi pustil, da preveč trpim in se mučim.
A kot vsi vojščaki, sva se tudi midva nekoč utrudila.
Svet se je spreminjal in
sploh nisva opazila, da
je ščit že ves preluknjan, meč
zarjavel in
da se kot dva Don Kihota, večkrat
boriva le z mlini na veter.
Vabile
so naju sončne obale, mikali
poletni travniki, a
nisva mogla odložiti bojne oprave. Ne
še. Nevarnosti
še ni konec.
Nekoč
pa je prišel čas, dragi
moj vitez. Čas,
da odložiš ščit in meč in
si odpočiješ. Na
moji Zemlji boš varen.
Ššššš,
vem ... če bi bilo potrebno, bi me branil do zadnjega diha. Hvala
ti, moj pogumni vitez, rada
te imam za vedno.
Ne najdeva
besed. Besed
ljubezni in naklonjenosti. Kot,
da sva že vse porabila in
so nama ostale samo še tiste jezne in žaljive. Kot
vrane prežijo na vsako najino dejanje, razprejo
svoja črna krila in
odenejo v črnino tudi, kar
je dobro in svetlo.
Molčiva. Spominjam
se, kako sprejemajoča je bila včasih najina tišina. Brez besed sva tkala nežno mrežo podpore, zaupanja in ljubezni. Tišina
je bila mehka kot nežen objem, v katerem sva si oddahnila in bila
lahko taka kot sva.
Zdaj je najina tišina drugačna. V
njej slišim mrmranje besed. Včasih
žalostno, drugič jezno. Vsega,
kar nisva izrekla … ker
nisva hotela ali
ker nisva mogla ... In
kar sva izrekla preveč, do
ranjenega srca in
naju pesti oba.
Zato raje molčiva. Da
ne bi spet rekla besedo preveč ali premalo. Da
ne bi spet ranila in bila ranjena. Srce nama že dovolj krvavi.
Zdaj je tišina nekakšna kletka, v katero sva zaprla najino ljubezen, da bi nama ne ušla.
