Prisluhniti šepetu telesa

Kako sprejmam različne ponudbe, ki mi jih prinaša življenje? Si vzamem čas, da začutim svoje občutke glede tega? Ali dovolim avtopilotu, da vsemu vsaj malo zanimivemu reče DA, potem pa mi je žal? V kolikšni meri si dovolim slediti resnici, ki jo občutim v telesu?

Razmišljala sem o svojih odzivih in ugotovila, da se odzivam na naslednje načine:

- včasih rečem neki stvari, ponudbi, DA, še preden si sploh dopustim čutiti, kaj bi rada
- včasih čutim, da bi rada rekla NE, pa kljub temu rečem DA
- ali pa, ko čutim NE, ampak mislim, da bi morala čutiti DA in imam potem velike občutke krivde, ker sem rekla NE
- tretjič  spet rečem NE, ker si nečesa ne dovolim, čeprav v sebi čutim, da bi od srca rada rekla DA.

Pri tem je zanimivo, da mi telo najpogosteje dokaj jasno sporoči svojo resnico - lahko gre z metuljčke v trebuhu, občutek polnih prsi ali pa občutek slabosti, stiskanje v prsih, povečano hitrost dihanja, občutek suhega grla ali pa naježeno kožo.

Opažam, da se mi še vedno dogaja, da te občutke sama pred seboj kar nekako prikrijem, potlačim ali se sprenevedam, da pomenijo nekaj drugega kot v resnici pomenijo. To se ponavadi ne konča preveč dobro. Sploh ne dobro!

A včasih že znam prisluhniti resnici, ki mi jo sporoča telo in jo sprejeti za svojo. Kljub temu, da je v nasprotju z vsem, kar bi moralo biti, kar bi jaz morala biti, čutiti ali hoteti ... in kar sem bila naučena.

Sprejeti resnico svojih občutkov, sebe kot smo, svojega telesa, čeprav bi morda celo rade bile drugačne, je prava modrost. Kadar ne vemo, kaj bi rade ali kaj želimo sprejeti v svoje življenje, si dovolimo vdihniti, prisluhniti šepetu našega telesa in sprejeti njegovo sporočilo. Pri tem nam je lahko v pomoč meni ljuba afirmacija Luise Hay: "Stojim v svoji resnici. Diham in živim svobodno. Diham in živim radostno."

Vaje v uživanju

Danes bi vam rada nekaj napisala o čudežni moči užitka. Čeprav se zdi, da nam življenje v današnjem času nudi obilo užitkov na vsakem koraku (morda že skoraj preveč), je ta vtis varljiv. V resnici imamo pogosto na voljo le kopico hitrih in nadomestnih užitkov, s katerimi navidezno zadovoljimo naše hrepenenje po globjih užitkih. A duša ostaja prazna, saj hitri užitki ne morejo nahraniti naših globin. Torej - ali danes sploh še znamo resnično uživati? In če ne, zakaj bi se uživanja nujno morali (spet) naučiti?

Sama imam do uživanja že od nekdaj zelo pozitiven odnos. To pomeni, da sem rada uživala in da sem bila uživanja vešča. Znala sem si najti čas in si podariti male in velike užitke, ki so me osrečevali. Na primer, kavica v lepem ambientu ob prostem dopoldevu z ljubo prijateljico. Sprehod po jutranjem gozdu. Nabiranje regrata in uživanje v regratovi solatki. Opazovanje zvezd, nabiranje gob v jesenskem gozdu. Stiskanje z otroki, ples … se lepo obleči, urediti ali pa se ravno obratno malo prepustiti divjemu ... Vse to mi je dajalo veliko elana za moje ustvarjanje in življenjske izzive.

A v življenju se vse spreminja in v tem trenutku opažam, da sem precej »skregana« z uživanjem. Posledica tega je, da sem pogosto (brez očitnega razloga) utrujena, brez prave življenjske radosti in opažam, da sem postala prava tečnoba za svet okoli sebe, saj precej slabo prenašam ljudi, ki brezkrbno uživajo. Moj »to do list« se namreč sploh nikoli ne konča in zato sem si uživanje, razen hitrih nadomestkov, skoraj prepovedala oziroma sem se mu za nedoločen čas odpovedala … Ko sem začela prebirati knjigo Brezčasne boginje, ameriške zdravnice in avtorice kultne knjige Žensko telo, ženska modrost, sem hitro dojela, da ima to »nedolžno« ali družbeno celo zelo priznano odpovedovanje užitku pomemben vpliv na moje slabo počutje.

Dr.Christiane Northrup je užitku posvetila eno izmed prvih poglavij svoje knjige. Za začetek citira Oscarja Wilda, ki je v Sliki Doriana Graya zapisal: »Duše ne more ozdraviti nič drugega kot čuti, prav kot čutov ne more ozdraviti nič drugega kot duša.« Njene misli o uživanju se mi zdijo odlične in mislim, da bi jih morala poznati vsaka ženska. Zato sem jih nekaj zapisala. Zame in za vas:).

Prepovedani užitek

Užitek je od nekdaj zelo kontroverzen. Po eni strani tako zaželen, po drugi strani prepovedan in obremenjen s težo krivde. Dovoljen za ene, prepovedan za druge. Med temi drugimi, so se skoraj skozi celotno zgodovino znašle tudi ženske. »Naučili so nas, da je vse, kar je prijetno, sumljivo. Če samo pomislimo, da bi se dobro počutili v lastnem telesu in uživali v čutnih izkušnjah, že pričakujemo, da nas bo kdo kaznoval. Da se počutimo slabo in mislimo, da si ne zaslužimo užitka, je del naše kulture dominacije. Takoj, ko začnemo v čem uživati, nam začne tihi glas prišepetavati: »Previdno. Pazi se grešnih užitkov.« Zanikanje in demoniziranje užitka je vzrok, da toliko žensk (in moških) dvomi o svojih naravnih instinktih, ki nam sporočajo, da nas takrat, ko se počutimo dobro v svojih telesih in srcih, preplavljata radost in obilje, ki se širita na druge ljudi.«

»Naučili so nas, da poštene ženske svoj prosti čas namenjajo neskončnemu razdajanju in nesebični strežbi in da nikoli ne skrbijo zase.«

Odpovedovanje užitku je dolgo časa veljalo za pomembno moralno vrednoto, ki naj bi vodila celo v razsvetljenje. Vendar, kot pravi dr. Christiane Northrup, odpovedovanje užitku ne zmanjšuje stresa in vnetja in ne povzroča izbruhov dušikovega oksida (kot užitek): »Naši možgani so narejeni tako, da nam omogočajo povezovanje z življenjsko silo in doživljanje pomlajevalnega užitka v naše dobro. Pozabili smo na pomen užitka in spomniti se moramo, da bi morali redno uživati in da je užitek vsakdnji del življenja.«

Biokemija užitka 

Kadar uživamo, naše celice proizvajajo signalne molekule ali plin, imenovan dušikov oksid. Le ta sprošča stene krvnih žil, zato se razširijo, to pa spodbudi večji pretok krvi skoznje. Sproščanje dušikovega oksida traja samo nekaj sekund, vendar pa so te sekunde, kot pravi Northrupova "resnično fantastične". "To sproži reakcijo drugih kemičnih snovi v telesu, zaradi katerih se dobro počutimo. Občutimo spremembo v količini energije in izjemen občutek sproščenosti." Poleg tega pa  se poveča tudi naša odpornost proti različnim boleznim in na ta način pomagamo telesu delovati bolje. Dušikov oksid je, po mnenju avtorice, nekakšna fizična manifesticija vitalne življenje energije (či ali prana), ki poživlja telo.

Užitek je tudi duhovna praksa oziroma način, da doživimo razsvetljenje (to je spoznal tudi princ Sidharta, ki je kasneje postal Buda). Dr. Northrup pravi: »Želim si, da bi si vzeli nazaj moč užitka. Užitek je božje darilo za nas. ... Redno bi morali uživati, da bi poskrbeli za srečo in radost v telesu in življenju. Trajni užitek je najboljši recept za dobro zdravje. ... Sprejemajmo svojo radostno, senzualno, telesno naravo in nahajmo razdajati vso svojo energijo drugim. To ni rečeno kar tako. Lahko vam reši življenje.«

Odločitev za uživanje

Zavestno iskanje užitka ima lahko zelo pozitiven vpliv na naše življenje, saj je naše telo v resnici narejeno tako, da se optimalno popravlja in obnavlja, kadar uživamo. In kadar se ženske odločijo za užitek, pravi dr. Christiane Northrup, je užitka v obilju za vse: »Ženska telesa so podobno kot mati Zemlja narejena tako, da bi bila vir obilnega užitka. So izraz te zemlje, matere, ki prinaša življenje v sodelovanju z energijo sonca in vsemi elementi.«

Pogosto ženske šele v zrelih letih spoznavamo kaj želimo, kaj potrebujemo, v čem uživamo. Ko izražamo svoje potrebe ali želje po uživanju, se opravičujemo ali smo sramežljive. Bežimo pred užitki in okolje nas pri tem izdatno podpira. Avtorica pa nam svetuje, da spoznamo tisto, v čemer uživamo, kar si želimo ali si zaslužimo. Dnevni recept za zdravje je, da vsak dan doživimo čim več užitkov: »Odložite za minuto tole knjigo in naredite seznam dejavnosti in doživetij, ob katerih vam zaigra srce. Pomislite tako na velike kot na male užitke. Kako lahko te užitke doživete pogosteje? Kako lahko dolgočasne vsakdanje dejavnosti, ki jih delate, ne da bi bili z mislimi pri stvari, spremenite v nekaj izjemno prijetnega?«

Vaje v uživanju

Kako se lahko vadimo v uživanju in s tem pozitivno vplivamo na svoje zdravje?

Ena izmed dejavnosti, ki jih predlaga avtorica je, da v svoje življenje vpeljemo določene rituale uživanja. Uživanje čokolade, torte ali pitje alkohola je lahko slaba razvada, a če jo spremenimo v ritual, v našem telesu in duši povsem drugače odzvanja. To pomeni, da če se umirimo, čuječno užijemo košček čokolade ali kozarec vina, bo telo doživelo to hrano čisto drugače, kot če bi jo uživali v naglici – ali pa, če bi to isto stvar uporabili kot sredstvo, s katerim bi se ubranili pred jezo ali žalostjo.

Uživamo lahko tudi v svojem telesu, ne samo seksualno, ampak tudi senzualno. Užitke nam lahko nudijo različni okusi, vonjave, pogledi, zvoki in čutni občutki … Telo sčasoma lahko v resnici natreniramo tako, da bo občutilo več teh občutkov, in sicer tako, da smo čuječni in popolnoma navzoči v telesu.

Veliko malih užitkov lahko doživimo v vsakdanjih stvareh: »Vsi se moramo spomniti tihe, sproščujoče radosti, ki jo čutimo, ko smo z drugimi, ko si ogledujemo lep razgled, skupaj z drugimi jemo dobro hrano, se smejemo in pogovarjamo. … Globok smeh iz trebuha telo preplavi z dušikovim oksidom. V budizmu nas smejoči se Buda spominja na zdravilno naravo smeha, ki simbolizira veselje nad življenjem. Smejte se in se zabavajte.«

Užitek na recept:)

Ko se odpremo uživanju, pravi Northrupova, se bodo užitki pojavili. Kako bi bilo, če bi si dale uživanje na vrh svojega seznama? Bogokletna misel, kajne:)? Pri odločitvi za večje uživanje, so nam lahko v pomoč tudi podpornice, ki nam bodo stale ob strani, ko si bomo poskušale najti čas za užitek.

Uživanje je tako pomembno za dobro zdravje, da bi ga zdravniki morali predpisovati na recept. »Ni nekaj sebičnega," pravi Northrupova: "je darilo sebi in ljudem okoli nas. S svojo radostjo jim dovoljujete, da jo doživljajo tudi oni. To ustvarja čedalje širši krog slavljenja in radosti, ki se v valovih širi od vas, to pa vsakega spravlja v boljšo voljo.«

In če razmišljate, kdaj boste imele čas za razmišljanje o uživanju ali uživanje samo, nam avtorica polaga na srce: »Čas za užitek je zdaj«. Kateri ljubi užitek bi si lahko privoščila danes?

Drobne stvari

Danes je moj dan

Tole pesem posvečam tistim trenutkom, uram, dnevom, ki jih imamo samo zase. Redki so, a zato še toliko bolj dragoceni.

Danes je moj dan

Danes je moj dan.

Stopila bom čez kupe perila,

pustila posteljo razmetano,

vzorce zobne paste na umivalniku,

prazne role wc papirja,

okna zaprta,

naj kdo drug poskrbi 
za te neodložljive katastrofe.

Danes je moj dan.

Šla bom skozi hišo s priprtimi očmi,

gluha za vse moje priganjače

moraš,

treba je,

spodobi se.

Poljubila bom svoje drage

in mehko zaprla vrata za seboj.

Danes je tisti dan,

ko bom počela nič in

se srečno izgubila v nevidnih svetovih

med travami,

poletnimi vetrovi,

čarnimi gozdovi.

Dihala bom sinjino neba, dokler ne bom

na večer spet zažarela.

Danes je moj dan,
jutri ...
jutri pa bom spet vaša.

Hrepenenje

Tale Menartova pesmica me je "zadela v živo" - tako lepo je povedano, kar čutim vsakič, ko imam prost dan. 

Danes še ni moj "sobotni večer", a ob branju pesmi sem začutila neskončno hrepenenje po času, ki je namenjen sami moji sreči - pisanju. 

Po čem pa ti tako močno hrepeniš?




PESNIKOV SOBOTNI VEČER
(Janez Menart, Zadnja pomlad, MK, 2016) 

Roka zastane; navada.
Nocoj ni potrebno naviti ure.

Dež čudovito pada.

Jutri ne bo sekature.
Jutri bo spet moj dan.
Duh bo vzcvetel iznenada
kot park, od dežja opran.

Dež čudovito pada.
Kakor mamilo rosi v ušesa.

Toliko dela sem sebi dolžan,
dela, ki s srečo se sklada,
da najbrž ne bom naredil ničesar.

Dež čudovito pada.

A, ko bo legal večer,
sreče bo manj in manj,
čuden, nejasen nemir
v strahu bo slikal nov dan.

Za ponedeljkom
bo torek, bo sreda,
bo teden, bo mesec,
bo leto minilo,
in, dokler mi misel dogleda,
bo moje življenje kot redko cedilo,
ki skoznjo pretočil bo čas mojo kri;
in mojih, res mojih dni
na njem bo ostalo
le malo, prav malo,
za zrno soli.

A jutri bo spet moj dan.
In noči se ne mudi.
In misel lahko razklada
v pristanu pokoja tovore slasti
z usidrane ladje sanj.

Dež čudovito pada.

Ura stoji.

Sprejemanje

Bolje ne bo nikoli

"Bolje ne bo nikoli," je zame skoraj bogokletna misel, ki me je prešinila nekaj dni nazaj. Spomnila sem se istoimenskega filma, z Jackom Nicholsonom in Helen Hunt v glavnih vlogah. Naslov sem takrat dojemala kot precej pesimističen ... no, do zdaj. Velike spremembe v katerih sem se znašla v zadnjem letu, so me pripeljale do tega, da ta naslov - to besedno zvezo, zdaj razumem precej drugače - kot vir moči, ki izhaja iz zavedanja oziroma stika s sedanjim trenutkom.

Upanje, da bo nekoč bolje, da se bodo stvari izboljšale in da mi bo lažje, kot mi je bilo v danem trenutku, je bilo zame vedno pomembna opora, da sem šla lažje skozi težke čase. Lahko bi rekla, da mi je optimizem pomagal naprej, a ugotavljam, da ima to upanje zanko, v katero sem se ujela ničkolikokrat, a mi je šele zdaj postala razvidna. Naj razložim.

"Ko bo ..., bom ..."

Ko sem imela majhne otroke, sem se morala odpovedati mnogim stvarem, ki sem jih zelo pogrešala. Na primer to, da sem naspana, da lahko pojem kosilo v miru ali pa imam čas, ko me nihče ne potrebuje in sem za svet nevidna. Tolažila sem se, da bo bolje takoj, ko hčeri malo zrasteta. In sem za nedoločen čas odložila nekatere svoje potrebe in želje. No, kasneje sem ugotovila, da sem imela pravzaprav takrat, ko sta bili hčeri majhni, začuda:)) več časa kot kasneje oz., da tisti boljši časi nekako niso prišli:).

Ali pa ko se zaradi službenih obveznosti odrečem spanju, redni prehrani, gibanju, druženju ... tudi takrat si prigovarjam - samo še ta projekt zaključim, pa tole napišem, popravim, ustvarim ... pa bo bolje in bom imela spet čas tudi za to, kar potrebujem in si želim. 

Seveda se zaradi odrekanja mnogim mojim temeljnim potrebam pogosto počutim jezno, žalostno, zagrenjeno, utrujeno ... diham "na škrge" in sanjam čase, ko bo bolje in bom spet polna energije in veselja do življenja.

In res, potem ti težko pričakovani "boljši časi"  pridejo - a žal so večinoma precej (pre)kratki. Morda je to vikend, prazniki, kak dan med tednom, ko mi odpade kakšna obveznost, dopust ... Takrat se nadiham, napolnim si baterije in si privoščim kaj za dušo. A ugotavljam, da ti trenutki pridejo premalokrat, da bi lahko zapolnili strašno lakoto, ki je nastala v njihovi odsotnosti. Včasih se mi zdi, da "dobri časi" v bistvu ne pridejo zares, ampak so kot nekakšne sanje, za katere, ko minejo, ne vem točno, ali sem jih le sanjala ali so bile resnične:)).

Ure, ko smo lahko cele in poskrbimo zase, za svoje potrebe in tudi nekaj svojih želja, so žal vse bolj skopo odmerjene. To je žalostno dejstvo. K temu veliko prispeva povsod prisoten pritisk sodobnega načina življenja, pa tudi privzgojeni notranji priganjalci, ki nas vseskozi prepričujejo, kaj vse je res nujno postoriti, da si bomo "boljše čase" sploh zaslužile! Dobri časi se nam tako vse bolj odmikajo nekam v prihodnost in počasi postajajo le še pobožne sanje.

Zato sem se odločila, da bolje kot danes, ne bo nikoli:)). Pa to ni resignirana odločitev, ampak zavedanje, da moja resnična moč izhaja iz sedanjega trenutka. Ne bom več čakala na vikend, dopust, praznike, da otroci zrastejo, da postanem bolj to in ono .... Prav danes si bom, ne glede na to, kako naporno je in kako mi primanjkuje časa, srčno prizadevala, da naredim nekaj zase. Nekaj, kar me bo nahranilo, osrečilo, poživilo ... nekaj, kar me že dolgo vztrajno kliče.

Kaj pa vi, kaj bi si privoščile, če bolje kot danes ne bi bilo nikoli?