Že dolgo si želim nekaj napisati o
vajah, ki jih je Alenka Rebula opisala v svoji knjigi Blagor ženskam
in jih naslovila »Na svoji zemlji.« Ime dobro opisuje občutke, ki
me prevzamejo vsakič, ko se jih lotim. Počutim se, kot da bi prišla domov.
Domov k sebi, na svojo zemljo. Začutim toplino, objame me mehka svetloba
in zadiši po sveže pečenem kruhu. Kruhu za mojo dušo.
Vaje so zame neusahljiv izvir notranje
modrosti, moči in navdiha. Z njihovo pomočjo spoznavam in
udomačujem prostrane pokrajine svojega notranjega sveta in se v njih
vedno znova na novo rojevam. Vaje so imele in imajo še vedno
pomemben vpliv na moje življenje in ustvarjanje.
Vaje najdete opisane in razložene v
knjigi Blagor ženskam, na straneh od 178 do 264. Tam je opisano
tudi, čemu so namenjene ter zakaj in kako jih je dobro delati. Rada
bi napisala nekaj svojih izkušenj, saj so vaje res krasne in
učinkovite. Ko sem jih prvič začela delati, to
je bilo pred petimi leti, si nisem predstavljala, kako močno bodo
spremenile moje življenje.
Iskanje odgovorov, ki se skrivajo v nas
Vaje sem si natisnila z Alenkine
spletne strani, jih zložila v ličen fascikel in začela razmišljati
o naslovih za posamezna področja, ki so opisana v knjigi. Naslove
sem opremila tudi s fotografijami oz. podobami, ki so me navdihovale.
Spomnim se, kakšno otroško srečo in izpolnjenost sem začutila, ko
sem se domislila prvih naslovov za šest področij. In potem sem
začela. Vsak dan po malo. Nekatera vprašanja so bila težka.
Večkrat sem pogledala v knjigo, kako je odgovorila Alenka, da sem
vedela, kaj naj pravzaprav odgovorim. Iskala sem nove besede, izraze,
ki bi opisali kar čutim, mislim. Pogosto se je zgodilo, da
odgovorov nisem našla takoj. A sem vztrajala in odgovori so prišli.
Včasih sem ob delanju doživela globoke uvide, včasih tudi nemoč,
že dokaj hitro pa sem začela opažati spremembe v svojem delovanju.
Podpora pri hoji v izbrani smeri
Opazila sem, da vaje podpirajo moje
delovanje v smeri mojih hrepenenj, želja, potreb, sanj .
Prej sem
imela pogosto občutek, da si nekaj sicer srčno želim, a moje telo
tega ne podpira, oz. kot da ne delujem v skladu s tem, ampak ravno
obratno. Zdaj pa sem brez posebnega siljenja ali uveljavljanja volje
šla v smer, ki sem jo želela. To je bilo neverjetno in čisto
drugače kot sem bila vajena.
Po dobrem letu sem končala prvi
cikel vaj. Najbolj me je navdušil občutek, da se je moje življenje res spremenilo - na bolje. Moji naslovi, ki so izhajali iz včasih
zelo drobnega in/ali daljnega trenutka, izvira moči, so se
izpolnili, uresničili, postajali del mojega življenja. In ga
obogatili.
Pisanja naslednjega cikla vaj sem se
lotila malo drugače. Namesto, da bi si vaje natisnila, sem jih
zapisovala kar v računalnik. Za to sem se odločila, ker zelo rada
tipkam (zame je pisanje je tudi čutni užitek, neke vrste kemija med
mojimi prsti in tipkovnico), poleg tega pa je vse tudi bolj
čitljivo:) in urejeno. Vsak dan se posvetim enemu področju in ko sedem za
računalnik, sem »v vajah« z dvema klikoma.
Ko sem vaje delala drugič, tretjič,
sem začutila, da so mi že domače in lotevala sem se jih vedno bolj
sproščeno in ustvarjalno. Vse do danes, ko sem na začetku četrtega
cikla vaj, poskušam vaje delati vsak dan (razen ob nedeljah). Včasih
mi uspeva, drugič ne, včasih naredim malo, drugič mi uspe več, a
vem, da so tam:) in vedno znova se rada vračam k njim.
Prerojenje ustvarjalnosti
Vaje so zelo povezane tudi z mojo
ustvarjalnostjo. Zame so vir neskončnega navdiha, nežna, a obenem
mogočna spodbuda, da sem spet začela pisati, ustvarjati in iskati
svoj izraz.
Preko vaj sem spoznala, kako globoko me osrečuje
ustvarjalnost in začutila plodno sinjo reko, ki teče v mojih globinah,
in me tako poživlja in hrani.
Zanimivo je, da so mi vaje največji
navdih za pisanje pesmi, saj se v vajah rojevajo nove besede, pojmi,
besedne zveze ali pa se na novo osmišljajo.
Moč je v sedanjem trenutku
Razmišljala sem, kaj je tisto, kar
sem najbolj pogrešala v obdobjih, ko si iz različnih razlogov nisem
vzela časa, da bi jih pisala. Vedno se je zgodilo, da sem sicer počasi, a gotovo zapadala nazaj v stare vzorce razmišljanja in delovanja, čeprav sem se trudila, da ne bi. Kot bi me preteklost in vse, kar me je oblikovalo, zvabilo nazaj v svoja kolesja, moje sedanje vrednote, potrebe in sanje, to kar zdaj sem, pa bi kar nekako zbledelo.
Ugotovila sem, da imajo vaje imajo to
moč, da me vedno znova povežejo s sedanjim trenutkom - kje sem, kaj potrebujem? Z njihovo
pomočjo lahko tudi svojo preteklost pogledam na nov način – spomnim se
osrečujočih trenutkov (izvirov moči) pa tudi tistih slabih, a jih
ne dojemam kot ponesrečene poskuse ali napake, ampak kot priložnost
za rast in učenje.
Prav tako se s pomočjo vaj povežem z vsem po
čemer je hrepenelo in še hrepeni moje srce. Naučila sem si
postavljati realne cilje in načrtovati majhne korake za njihovo
uresničitev. Prej so bili moji cilji bolj nekakšni nedosegljivi
ideali, zdaj pa se učim biti bolj osredotočena na rast, kot pa na
doseganje perfekcionizma.
Vaje so moj veter v jadrih in obenem moj
varen pristan.
Vsak dan znova in znova.
Toplo jih priporočam vsem, ki si
želite bolj polnega in ustvarjalnega življenja.
