Modrost netenja notranjega ognja

V teh dneh, ko nas zrela jesen razvaja s svojimi zlatimi barvami in se leto preveša, si večkrat zaželim, da bi lahko v svojem spominu obdržala vse te barve tudi za čas, ko bo prišla tista druga jesen. Siva, turobna, brezbarvna. Želim si, da bi v svojem telesu lahko obdržala božanski občutek, ki ga imam, ko se sprehajam po jesenskem gozdu. Vonji, barve, teksture, igra svetlobe, vse to razvaja moje čute in hrani mojo dušo. In mi daje občutek, da je moja čaša polna in da sem obdarjena.

Prehod v zimo je tudi čas, ki so ga naši predniki vedno praznovali in obeleževali. Obdobje, ko sonce izgublja svojo moč in narava usiha, je po ljudskem verovanju prav poseben čas - čas, ko se bolj obrnemo navznoter, k sebi in ko je meja med vidnim in nevidnim (med materialnim in dušnim svetom) svetom najbolj zabrisana.  

Prastara modrost

To obdobje me vedno vabi, da svoj dom okrasim s stvarmi, ki v meni obujajo spomine, občutke zlate jeseni in poletja. Tak čas ponavadi poiščem tudi svečnike in svečke, za polepšanje dolgih jesenskih in zimskih večerov. Ne vem točno zakaj, kako se to zgodi … Kot bi se v meni prebudila neka prastara modrost in bi nagonsko vedela, da moram poskrbeti za ohranjanje svetlobe in toplote, ker prihaja mrzli in temni čas leta. Ob tem sem se spomnila na stare ljudske šege, ki so jih naši predniki izvajali v tem času, z željo, da bi se narava uspešno prerodila in bi življenje spet zmagalo. Med vsemi mi je najbolj zanimiva tista, ko so v predbožičnem času na ognjišče v hišo prinesli velik čok oziroma štor, ki so ga zanetili in je nato gorel vse dni do božiča, ko se je dan prevesil in je sonce ponovno začelo dobivati svojo moč. Zelo pomembno je bilo, da ogenj ni ugasnil niti ponoči, zato je zanj vedno nekdo skrbel. Tudi v času, ko so vsi odšli zdoma. Kako pomembno je bilo ognjišče za naše prednike, lahko vidimo v starih hišah, kjer se je vse življenje odvijalo okoli ognjišča. 

Čar ohranjanja ognja in toplote

»Toplota je skrivnost. Celi nas in oplaja. Zrahlja, kar je pretesno, spodbuja tok, skrivnostno nujo po biti, deviški zarod svežih zamisli. Toplota, kar koli že je, nas vabi k sebi, bliže in bliže.« (Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 299) 

Misel, da moramo poskrbeti, da ogenj na ognjišču našega doma vedno gori in žari, me zelo navdihuje in sem jo zasledila tudi v knjigi Wild Creative (Tami L. Kent). Ogenj je čudovita stvar, ki nam daje toploto, svetlobo, nas tudi hrani, saj na njem lahko kaj skuhamo (no, tako je bilo vsaj včasih:). Ko sedimo ob ognju, se počutimo povezani z naravo in v resnici se v nas prebuja spomin na naš najbolj pristen del - našo divjo naravo. Tudi druženje ob ognju je nekaj prav posebnega. 

Ni naključje, da je ogenj pomemben simbol v mnogih pravljicah. V pravljici o Snežni kraljici ga srečamo pri dveh modrih ženskah v deželi večne zime, ki Gerdi pokažeta, kako je mogoče tudi v najbolj neprijaznem okolju nahraniti in ogreti svojo drušo. Kako je, če ne znamo poskrbeti za toplo notranje ognjišče in svojo svetlobo in toplino prepoceni razdajamo, pa se razkrije v žalostni pravljici Deklica z vžigalicami. Brez toplote, notranje in zunanje, smo na nemilost prepuščeni zimi in usihanju duše.

Vzdrževanje ognja zahteva našo predanost, vztrajnost, zavezanost in celo modrost. Ne pomaga, če ogenj sem ter tja strastno zanetimo, a ga potem pustimo, da dogori. Zelo je pomembno, da na ognjišče prilagamo vsak dan, dan za dnem toliko, da ogenj lepo gori. 

Ustvarjanje notranjega ognjišča 

Skrb za vzdrževanje plamena na ognjišču našega doma je čudovita prispodoba za celo vrsto življenjskih veščin, ki nam omogočijo bolj polno in ustvarjalno življenje. Nekatere izmed dobro poznamo, saj se prenašajo z roda v rod. Ena izmed takih je gotovo veščina, da znamo ženske v svojem domu ustvariti toplo "ognjišče", kjer se bomo s svojo družino lahko nahranili in ogreli, ne le v fizičnem, ampak tudi v psihičnem smislu.

Drugi dve veščini, ki sta za nas ženske zelo pomembni pa se ju mnoge žal nismo naučile, sta veščini ustvarjanja svojega notranjega ognjišča (doma) in netenje oz. ohranjanje ognja, ob katerem se bomo ogrele, nahranile in zažarele. Ogenj v našem notranjem domu simbolizira prebujanje duše, notranje iskrenje, žlahtenje in je zelo povezan z našo ustvarjalnostjo in življenjsko strastjo.

Ustvarjanje notranjega ognjišča oz. doma je proces, ki se pri nekaterih ženskah odvije že v otroštvu, pri nekaterih pa šele v zrelih letih. Gre za vračanje k sebi, spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, omejitev, sanj ... in gre za to, da v sebi ustvarimo kraj, kjer se sprejemamo, spočijemo, osvežimo in vedno znova nahranimo (zame so eden izmed najbolj navdihujočih načinov, kako najti svoje notranje ognjišče, vaje Alenke Rebula, Na svoji Zemlji)

Včasih se vseeno zgodi, da naš notranji ogenj ugasne. Takrat je pomembno, da znamo poiskati bližino ljudi, ki nas ogrejejo in katerih iskrice oživijo tudi naše ognjišče. 

Kaj zaneti moj notranji ogenj?

Ko me torej v teh dneh »nekaj« vabi k ohranjanju svetlobe in toplote zrele jeseni, vem, da je to tudi klic moje duše po toplini notranjega ognjišča in prižiganju ognja moje ustvarjalnosti.  
Ko sedim ob svojem notranjem ognjišču, me obilje mehka toplina sprejemanja in sem lahko vse, kar sem. Skupaj z Divjo žensko netiva ogenj in kuhava juhico za mojo dušo:))) "Kaj pa recept", boste vprašale? »Eeeee, ta je pa v vas«, bi vam odgovorila Divja ženska in se pri tem nagajivo režala.

Notranje svetišče

Navdihujoče, dih jemajoče! Ravno v pravem trenutku, kot vedno! Hvala Emina!

Bila sem

Ena meni ljubih pesnic, Saša Vergi, večinoma piše pesmi za otroke in mladino, zato njeni verzi nagovarjajo tisto najbolj otroško, razigrano in svobodno v nas. Kot tale njena pesem, ki me je našla na današnji dan ...

Bila sem 

Bila sem topel veter
svetlozelenih poljan
in žrebe brez vajeti,
ujeto v sončen dan.

Na krilih neverjetnega
v igri neskončni:
mehko plavajoč metulj
med zrelimi platanami.

Bila sem želja
sinjega studenca
in mesečina materinega srca.


(Naročje Kamenčkov, petinsedemdeset izbranih pesmi Saše Vegri, Založba Miš, 2013)

p.s. Za vse, ki imate radi igrivo poezijo, omenjeno zbirko zelo priporočam:)

Vsi moji blagoslovi

Odkar sem prebrala knjigo Blagoslovi starega očeta, ameriške zdravnice in zdravilke, Rachel Naomi Remen, se skoraj vsak dan spomnim na blagoslove, ki sem jih sprejela v svoje življenje. Nekateri so še živo z mano in me še zdaj me oblijejo z zlato svetlobo sprejetosti, videnosti in ljubezni. Drugi se mi razodevajo šele zdaj, saj jih v času, ko so se zgodili, še nisem prepoznala. Morda niso bili videti kot blagoslov ali pa jih nisem pričakovala v tistem trenutku, prostoru, družbi … Moje oči jih niso zmogle videti in moje srce jih ni zmoglo sprejeti … 

Tudi v tem trenutku je tako. Koliko blagoslovov mi je skritih, ker moje srce ni odprto za njih? Kolikokrat sem razočarana, ker blagoslove iščem na točno določenih mestih pa jih tam ne najdem? In drugič - kako neverjetno lep je občutek, ko čisto nepričakovano odkrijem blagoslov ali pa blagoslov najde mene:)). Takrat lahko začutim božansko naravo vsega in se počutim bolj celo. 

Za blagoslovljeno življenje je pomembno, piše avtorica knjige, da ostajamo odprti in pozorni, saj se blagoslovi skrivajo povsod, v najobičajnejših in najmanj verjetnih kotičkih. Večini izmed nas je bilo danih veliko več blagoslovov, kot smo jih lahko sprejeli ali prepoznali, saj si: » ... življenje polnimo z drugimi stvarmi, tako, da nam primanjkuje prostora za sprejemanja blagoslovov.«

Pri iskanju blagoslovljenega življenja včasih zaidemo. Iščemo vse, kar je narobe v nas in v drugih ter hitimo to popravljati in izboljševati. A to nam bo prineslo blagoslovov, ki si jih želimo, pravi Rachel N. Remen. Za blagoslovljeno življenje je namreč pomembno, da se učimo življenje slaviti, namesto izboljševati.

Zelo všeč mi je bila tudi njena definicija blagoslova: »Blagoslov je trenutek srečanja, ko se dve bitji spomnita svoje resnične narave, potrdita svojo vrednost in okrepita svojo celovitost«. Kdor koli je kdaj verjel v nas, okrepil našo celovitost in nam ponudil ljubezen, nas je blagoslovil in ta blagoslov je vedno z nami.

Eden izmed naslovov v knjigi, ki me je še posebej navdušil je Postati blagoslov. Blagoslov lahko postaneš, ko »se napolniš do vrha, tako, da se tvoji blagoslovi izlijejo na druge.« Tu Remenova veliko govori o služenju kot o načinu, da postanemo blagoslov. Zelo me je nagovorila njena ugotovitev, da včasih verjamemo, da služimo na nek določen način, dejansko pa služimo na povsem drugega:).

Za konec tega zapisa o blagoslovih, bi z vami rada delila še eno lepo misel iz knjige: »Mogoče se modrost skriva v tem, da se z vsem srcem in čim pogumneje spoprimemo z življenjem, ki nam je bilo dano in ne popustimo, dokler ne najdemo neznanega blagoslova, ki je v vsem.« 

Vrelec zaupanja vase

Včasih ga začutim ... 

kot mehko svetlobo,

rumeno toploto ...

Privre na dan,

a nato spet ponikne.

So dnevi, ko ni sledu o njem.

Nato se spet drobno pojavi.

A zdaj sem se odločila -

poiskala ga bom

ta nežni, drobni izvir,

ki vre nekje v meni.

Pogledala bom, kaj ga ovira,

da bi postal potok ali celo reka.

Počasi, korak za korakom,

bom odstranila vse naplavine,

ki jih je nanj prineslo življenje:

nevero, občutke ločenosti,

krivde, zamero, strah in brezup.

Nato bom zanj zgradila novo strugo -

da se bo lahko razlil iz globočin

in postal, kar mu je lastno -

živa, sinja reka,

ki na mojo Zemljo prinaša obilje življenja.