"Ko si osamljen
ali v temi,
si želim,
da bi ti lahko pokazal, osupljivo Luč
tvoje lastne Biti!”
Hafis
sobota, 28. februar 2015
petek, 13. februar 2015
sreda, 11. februar 2015
torek, 10. februar 2015
Se še znamo čuditi?
Prve
trobentice med zaplatami snega, bister potoček, tihota zasneže
pokrajine, topel nasmeh, stisk roke, novo spoznanje, korak, ki ga
znamo narediti k drugemo ali on k nam … nam lahko pobožajo srce in
nahranijo dušo, če jih le znamo opaziti in jih ne jemljemo kot
nekaj samoumevnega. Iskreno se razveseliti nečesa lepega, novega, pa naj bo še tako majhno, "nepomembno", je prava umetnost, pa tudi veščina, ki nam lahko zelo obogati življenje.
Včasih kar pozabim, kako lepo se je čuditi in kako mi to obogati življenje! Kadar se zmorem čuditi, čutim, kako se mi na široko odpre srce, kako mi kri veselo zaplapola po žilah in kar oživim. Zavem se, koliko lepega, čarobnega je okoli mene in v meni! Življenje je lepo! A priznam, pogosto tega ne zmorem ali pa se mi zdi, da enostavno nimam časa za to ...
Čuditi se vsak dan
K razmišljanju o veščini oz. moči čudenju me je spodbudila pravljica Kako se je princeska spet začela čuditi, pisateljice Andreje Vukmir. Govori o princeski, ki se je s svojimi starši vsak dan igrala "igro čudenja", vse dokler starša nista tragično umrla in od takrat naprej se princeska ni zmogla več čuditi.
Včasih kar pozabim, kako lepo se je čuditi in kako mi to obogati življenje! Kadar se zmorem čuditi, čutim, kako se mi na široko odpre srce, kako mi kri veselo zaplapola po žilah in kar oživim. Zavem se, koliko lepega, čarobnega je okoli mene in v meni! Življenje je lepo! A priznam, pogosto tega ne zmorem ali pa se mi zdi, da enostavno nimam časa za to ...
Čuditi se vsak dan
K razmišljanju o veščini oz. moči čudenju me je spodbudila pravljica Kako se je princeska spet začela čuditi, pisateljice Andreje Vukmir. Govori o princeski, ki se je s svojimi starši vsak dan igrala "igro čudenja", vse dokler starša nista tragično umrla in od takrat naprej se princeska ni zmogla več čuditi.
Zgodba se me je dotaknila s svojo poetičnostjo, nagovorila pa me je tudi zato, ker pripoveduje o tem, kako se večina izmed nas, v nekem trenutku na poti odraščanja, preneha čuditi, odkrivati svet vsak dan na novo. Namesto tega začnemo živeti le po prepričanjih, izkušnjah, ki smo si jih ustvarili in pridobili. Ustvarimo si pričakovanja, naučimo se predvidevati, kako bodo stvari tekle ... To je seveda povsem dobro in nujno za to, da lahko (pre)živimo, a pogosto je stranski učinek tega, da se prenehamo čuditi.
Temu, da se prenehamo čuditi pa lahko botrujejo tudi različne čustvene brazgotine. Tako, kot pri princeski v pravljici, ki jo zaznamuje huda bolečina ob nenadni izgubi staršev. Izgube, razočaranja, prevare, velike ali majhne, nam lahko vzamejo veselje do čudenja.
Igriv in iskriv pogled na svet

Za čudenje v vsakdanjem življenju ne potrebujemo veliko: odprto srce, radovednost in voljo za odkrivanje in raziskovanje sveta v nas in okoli nas. To pomeni, da (vsaj včasih) odložimo pričakovanja, predvidevanja, prepričanja, privzgojene vzorce in na življenje pogledamo s svežim, neobremenjenim pogledom otroka, ki še nič ne ve in mu je vse novo in neznansko zanimivo.
Za to, da se spet začnemo igrati "igro čudenja", ni nikoli prepozno:). Niti prekmalu! Čudenje nam lahko pomaga k temu, da bomo nase, na svoje bližnje, na svoje življenje in svet, lahko pogledali na svež, igriv in ustvarjalen način. Ko se čudimo, smo odprti in sprejemljivi za vso lepoto in obilje sveta, ki sta okoli nas, če ju le zmoremo videti.
Kadar odložim vsakdanje skrbi in se prepustim "igri čudenja", vedno znova presenečeno ugotovim, koliko malih čudežev se vsak dan zgodi okoli mene. In v meni. Poskusite!
PS. Vsem, ki ste že pozabili, kako se igra "igra čudenja", predlagam, da se odpravite na sprehod z majhnim otrokom in se prepustite. Zanimivo in zabavno bo!
torek, 3. februar 2015
Pogum za padec

Ta
vikend sem imela v svojem življenju po dolgem času priložnost, da
si privoščim pošten padec. Odpravila sem se namreč drsat.
Verjetno je minilo že skoraj deset let odkar sem zadnjič drsala in
bilo me je pošteno strah. Padca. Nekako si nisem mogla
predstavljati, kako bo, ko se bom sploščila v celem svojem
razkošju. Ko opazujem otroke, ki so kot elastike, se zdi dokaj
preprosto. Padejo … in vstanejo. Strah me je bilo, da zame ne bo
tako preprosto. Ali se bom sploh lahko pobrala, sem razmišljala. A
želja po drsanju je prevladala. Bom pač padla, sem si rekla, potem
pa bo, kar bo:). V mojem spominu so namreč še shranjeni preplepi
občutki, ki sem jih doživljala ob drsanju na bližnjem bajerju, ko
sem bila še otrok.*
Izposodila
sem si drsalke in se v prijetnem vznemirjenju odpravila na led. Prvi
koraki so bili tresoči, tudi drugi in tretji, potem se je moje telo
spomnilo gibov in bila sem navdušena.
Občutek, kot da plavam po zraku, lahkost gibanja, veter v laseh, uau, neprecenljivo. Opazovala sem okolico in se navdihovala. In se poskusila malo zavrteti. Ups, malo prehitro. In takrat sem si privoščila prvi padec. Na »ta zadnjo«. Bil je zanimiv občutek, bolelo ni nič, še preden sem se dobra zavedla, sem bila že pokonci. Moje telo tole obvlada, sem ugotovila. Mislim, pobiranje po padcu. In sem se prepustila naprej.
Drugi padec je bil pa že za posebne dosežke. Mala drsalka mi je
nepričakovano prekrižala pot in zletela sem v »ribo« in pristala
na vseh štirih in z brado v ledu. Hmm, občutki … Malo sem se
prestrašila za malo drsalko in malo me je bolela brada (kjer je
kasneje nastala prava značka za pogum), in spet sem se hitro
pobrala. In na moje presenečenje se nisem raztreščila na koščke.
Sledile so še ure uživanja na ledu, neverjetno hitro sem se spet
naučila, kar sem nekoč že znala in dodala še kaj novega.
Ko sem sem se polna elana in energije vračala domov, sem razmišljala, kako škoda bi bilo, če bi zaradi strahu pred padcem, opustila svojo željo po drsanju. Zaradi petih malo slabših minutk in praske na bradi, bi se odpovedala nekaj urnemu uživanju na ledu. Neverjetno! Ampak tako ravnam pogosto.
Recimo, zelo si želim, da bi več slikala. A ko mi življenje
prinese priložnost, da bi se ta moja sanja uresničila, jo izpustim,
ker … Ker me je strah, da bom padla. Da bom neuspešna. Da ne bom
dovolj dobra … Da se ne bo izšlo po mojih načrtih … Ker se
bojim, da se bom v trenutku neuspeha raztreščila. In se ne bom
mogla več pobrati. Strah pred padcem je pravzaprav strah pred
neuspehom, pred delanjem napak, ki so v naši kulturi tako
nezaželene.
Lekcija z drsanjem in padci me je naučila, da smo ljudje narejeni tako, da se po padcu poberemo. Naše telo to naredi samodejno. Tega se nam ni treba naučiti, niti o tem razmišljati, to je izraz življenja.
In
še nekaj sem ugotovila. Padec ali neuspeh ne pomeni konec sveta! Je samo
delček zgodbe, stopnička na poti do uresničenja. Malih ali velikih
sanj. Ko zberemo pogum za karkoli novega ali novegastarega, smo
dovolj pogumni tudi za vse padce na tej poti. Pobrali se bomo in
nadaljevali, obogateni z novo močjo in spoznanji.
Otroci
so v tem smislu veliko bolj pogumni od nas, odraslih. Vsak dan se
preizkušajo v čem novem in padci so del njihovega življenja. Pravi
mojstri padanja so:). Odrasli se moramo te veščine pogosto ponovno
naučiti. Verjamem, da se s tem, ko se na vso moč trudimo, da ne bi padli, nevede odrekamo novim izkušnjam, učenju in vsemu lepemu, ki sledi. Ali kot je rekel moder mož: "Naša največja moč ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak, da se vsakič znova poberemo:))"
Jaz bi dodala še to: Ko
se naučimo padati, se naučimo živeti:)!
*Zanimivo, da se ne spominjam nobenega padca:)
Naročite se na:
Objave (Atom)