Osupljiva Luč

"Ko si osamljen 
ali v temi,  
si želim, 
da bi ti lahko pokazal, osupljivo Luč
tvoje lastne Biti!”

Hafis

Kdaj se počutiš svobodno?

Kdo še verjame?

Jaz. Še vedno. In vedno znova:))

Se še znamo čuditi?

Prve trobentice med zaplatami snega, bister potoček, tihota zasneže pokrajine, topel nasmeh, stisk roke, novo spoznanje, korak, ki ga znamo narediti k drugemo ali on k nam … nam lahko pobožajo srce in nahranijo dušo, če jih le znamo opaziti in jih ne jemljemo kot nekaj samoumevnega. Iskreno se razveseliti nečesa lepega, novega, pa naj bo še tako majhno, "nepomembno", je prava umetnost, pa tudi veščina, ki nam lahko zelo obogati življenje.

Včasih kar pozabim, kako lepo se je čuditi in kako mi to obogati življenje! Kadar se zmorem čuditi, čutim, kako se mi na široko odpre srce, kako mi kri veselo zaplapola po žilah in kar oživim. Zavem se, koliko lepega, čarobnega je okoli mene in v meni! Življenje je lepo! A priznam, pogosto tega ne zmorem ali pa se mi zdi, da enostavno nimam časa za to ...  

Čuditi se vsak dan 

K razmišljanju o veščini oz. moči čudenju me je spodbudila pravljica Kako se je princeska spet začela čuditi, pisateljice Andreje Vukmir. Govori o princeski, ki se je s svojimi starši vsak dan igrala "igro čudenja", vse dokler starša nista tragično umrla in od takrat naprej se princeska ni zmogla več čuditi.

Zgodba se me je dotaknila s svojo poetičnostjo, nagovorila pa me je tudi zato, ker pripoveduje o tem, kako se večina izmed nas, v nekem trenutku na poti odraščanja, preneha čuditi, odkrivati svet vsak dan na novo. Namesto tega začnemo živeti le po prepričanjih, izkušnjah, ki smo si jih ustvarili in pridobili. Ustvarimo si pričakovanja, naučimo se predvidevati, kako bodo stvari tekle ... To je seveda povsem dobro in nujno za to, da lahko (pre)živimo, a pogosto je stranski učinek tega, da se prenehamo čuditi. 

Temu, da se prenehamo čuditi pa lahko botrujejo tudi različne čustvene brazgotine. Tako, kot pri princeski v pravljici, ki jo zaznamuje huda bolečina ob nenadni izgubi staršev. Izgube, razočaranja, prevare, velike ali majhne, nam lahko vzamejo veselje do čudenja.

 

Čudenju pa ni naklonjen niti današnji hitri tempo življenja. Vzeti si čas za čudenje, je z vidika današnje storilnostno naravnane družbe, le izguba dragocenega časa, zaradi nešteto stvari, ki jih moramo opraviti, pa nam je lahko celo v napoto. 

Igriv in iskriv pogled na svet
 

In kako si lahko povrnemo to izgubljeno veščino? Tako, da se ponovno začnemo igrati "igro čudenja". To včasih ni najbolj lahko, a poskusimo lahko. V pravljičnem svetu, se je princeska spet lahko začela čuditi v objemu lepot narave, ki ji je s svojo čudežnostjo spet ogrela in odprla srce. Narava je idealni prostor za igro čudenja, saj ima res neverjetno moč, da se nas dotakne, nas navdihne, tudi v trenutkih, ko nam ni do tega.

 

Za čudenje v vsakdanjem življenju ne potrebujemo veliko: odprto srce, radovednost in voljo za odkrivanje in raziskovanje sveta v nas in okoli nas. To pomeni, da (vsaj včasih) odložimo pričakovanja, predvidevanja, prepričanja, privzgojene vzorce in na življenje pogledamo s svežim, neobremenjenim pogledom otroka, ki še nič ne ve in mu je vse novo in neznansko zanimivo.

Za to, da se spet začnemo igrati "igro čudenja", ni nikoli prepozno:). Niti prekmalu! Čudenje nam lahko pomaga k temu, da bomo nase, na svoje bližnje, na svoje življenje in svet, lahko pogledali na svež, igriv in ustvarjalen način. Ko se čudimo, smo odprti in sprejemljivi za vso lepoto in obilje sveta, ki sta okoli nas, če ju le zmoremo videti. 

Kadar odložim vsakdanje skrbi in se prepustim "igri čudenja", vedno znova presenečeno ugotovim, koliko malih čudežev se vsak dan zgodi okoli mene. In v meni. Poskusite!

PS. Vsem, ki ste že pozabili, kako se igra "igra čudenja", predlagam, da se odpravite na sprehod z majhnim otrokom in se prepustite. Zanimivo in zabavno bo!

Pogum za padec

Včasih se mi zdi, da se že celo življenje trudim, da ne bi padla. Vsaj ne preveč. Misel na padec me navdaja s strahom – pa naj gre za pravi - fizični padec ali za »padec« v priljubljenosti, prihodku, razpoloženju ... Kar ni čudno. Tako smo bili vzgojeni. Bojimo se pasti. Pred tem neprenehoma svarimo naše otroke: »Pazi, da ne boš padel!« In ko se zgodi, da otrok zares pade, je to za nas, starše, skoraj mala katastrofa in preplavijo nas občutki krivde, kakšni starši smo, da nismo preprečili otrokovega padca in poskrbeli za njegovo varnost. Res je, padci so lahko nevarni, toda ali so zares nekaj, čemur se moramo na vsak način izogibati? 

 

Ta vikend sem imela v svojem življenju po dolgem času priložnost, da si privoščim pošten padec. Odpravila sem se namreč drsat. Verjetno je minilo že skoraj deset let odkar sem zadnjič drsala in bilo me je pošteno strah. Padca. Nekako si nisem mogla predstavljati, kako bo, ko se bom sploščila v celem svojem razkošju. Ko opazujem otroke, ki so kot elastike, se zdi dokaj preprosto. Padejo … in vstanejo. Strah me je bilo, da zame ne bo tako preprosto. Ali se bom sploh lahko pobrala, sem razmišljala. A želja po drsanju je prevladala. Bom pač padla, sem si rekla, potem pa bo, kar bo:). V mojem spominu so namreč še shranjeni preplepi občutki, ki sem jih doživljala ob drsanju na bližnjem bajerju, ko sem bila še otrok.*

Izposodila sem si drsalke in se v prijetnem vznemirjenju odpravila na led. Prvi koraki so bili tresoči, tudi drugi in tretji, potem se je moje telo spomnilo gibov in bila sem navdušena. 

Občutek, kot da plavam po zraku, lahkost gibanja, veter v laseh, uau, neprecenljivo. Opazovala sem okolico in se navdihovala. In se poskusila malo zavrteti. Ups, malo prehitro. In takrat sem si privoščila prvi padec. Na »ta zadnjo«. Bil je zanimiv občutek, bolelo ni nič, še preden sem se dobra zavedla, sem bila že pokonci. Moje telo tole obvlada, sem ugotovila. Mislim, pobiranje po padcu. In sem se prepustila naprej. 

Drugi padec je bil pa že za posebne dosežke. Mala drsalka mi je nepričakovano prekrižala pot in zletela sem v »ribo« in pristala na vseh štirih in z brado v ledu. Hmm, občutki … Malo sem se prestrašila za malo drsalko in malo me je bolela brada (kjer je kasneje nastala prava značka za pogum), in spet sem se hitro pobrala. In na moje presenečenje se nisem raztreščila na koščke. Sledile so še ure uživanja na ledu, neverjetno hitro sem se spet naučila, kar sem nekoč že znala in dodala še kaj novega.

Ko sem sem se polna elana in energije vračala domov, sem razmišljala, kako škoda bi bilo, če bi zaradi strahu pred padcem, opustila svojo željo po drsanju. Zaradi petih malo slabših minutk in praske na bradi, bi se odpovedala nekaj urnemu uživanju na ledu. Neverjetno! Ampak tako ravnam pogosto. 

Recimo, zelo si želim, da bi več slikala. A ko mi življenje prinese priložnost, da bi se ta moja sanja uresničila, jo izpustim, ker … Ker me je strah, da bom padla. Da bom neuspešna. Da ne bom dovolj dobra … Da se ne bo izšlo po mojih načrtih … Ker se bojim, da se bom v trenutku neuspeha raztreščila. In se ne bom mogla več pobrati. Strah pred padcem je pravzaprav strah pred neuspehom, pred delanjem napak, ki so v naši kulturi tako nezaželene.

Lekcija z drsanjem in padci me je naučila, da smo ljudje narejeni tako, da se po padcu poberemo. Naše telo to naredi samodejno. Tega se nam ni treba naučiti, niti o tem razmišljati, to je izraz življenja.

In še nekaj sem ugotovila. Padec ali neuspeh ne pomeni konec sveta! Je samo delček zgodbe, stopnička na poti do uresničenja. Malih ali velikih sanj. Ko zberemo pogum za karkoli novega ali novegastarega, smo dovolj pogumni tudi za vse padce na tej poti. Pobrali se bomo in nadaljevali, obogateni z novo močjo in spoznanji.

Otroci so v tem smislu veliko bolj pogumni od nas, odraslih. Vsak dan se preizkušajo v čem novem in padci so del njihovega življenja. Pravi mojstri padanja so:). Odrasli se moramo te veščine pogosto ponovno naučiti. Verjamem, da se s tem, ko se na vso moč trudimo, da ne bi padli, nevede odrekamo novim izkušnjam, učenju in vsemu lepemu, ki sledi. Ali kot je rekel moder mož: "Naša največja moč ni v tem, da nikoli ne pademo, ampak, da se vsakič znova poberemo:))"

Jaz bi dodala še to: Ko se naučimo padati, se naučimo živeti:)!

*Zanimivo, da se ne spominjam nobenega padca:)