Ko te kliče duša

Pesem za vse, ki še slišite glas svoje divje narave, svoje duše ...


Ko te kliče duša

Se spomniš, draga sestra,
na trenutke,
ko te pokliče duša?
Včasih nežno, komaj slišno,
a drugič silno in neustavljivo ...

Kot takrat, 
ko je zadišal pomladni travnik
in te je kar poneslo med mehke trave,
polne sonca in življenja?

Ali pa, 
ko si zaslišala šumenje divje reke,
mu sledila
in tvoja duša se je okopala 
v njeni blagodejni kopeli.

In tiha lepota gorskih poti,
se spomniš?
Na vrhu se je tvoja duša razširila
vse do obzorja.

Znala si prisluhniti
svoji divjini.
Odložila si vse in
ji sledila ...

na mehke obale morja,
v jesenski gozd,
k drobnemu potočku,
med praproti in škrate
in še kam.

Polna lepote,
miru in navdiha,
prerojena in
nahranjena,
si spet našla svoj dom.

Svojo dušo.

Se še spomniš,
kdaj si se zadnjič 
odzvala njenemu klicu?

Prisluhni, 
morda te kliče prav zdaj:)