Poezija za mojo dušo

Danes je svetovni dan poezije, moje velike ljubezni. 

In ravno danes sem si v knjižnici izposodila zbirko pesmi Belo pismo, Barbare Patrizie Berden. Nevedoč, kaj me čaka ... 

Pa me je čakala nebeška mana za mojo dušo. Če uporabim njene besede: "Ena sama božja milina." Veliko pesmi se me je dotaknilo, tale o o telesu pa je ubesedila tisto, kar tudi sama čutim:). Hvala, Barbara!

MOJE TELO

V mojem telesu

valovijo polja zlate pšenice.

Nežno se prepuščajo

božanju vetrov

in milini zahajajočega sonca.

Neslišno šumijo in pojejo

o zorenju zelenih klasov,

o toplih dlaneh,

ki mesijo kruh

in slutijo bližino

angelskih kril;

o petju ptic,

ki v večernem hladu

iščejo zlata zrna

za svoje mladiče.

Rožnato in rdeče

utripa makov cvet.

Rožnato in rdeče se usiplje omamni svet spomina.

Moje telo.

Ena sama 

božja 

milina.