Toplo zavetje

Ko mi je težko,

si ogrnem svoj pisani šal.

Nešteto podob sem vpletla vanj,

lepih, močnih, mojih.

Pletla sem jih zbrano in slovesno,

za čas, ko mojo dušo stisne hlad.

Gladina morja, mirna kot zrcalo

mi šepeta, da se vsaka nevihta konča,

širna svoboda obzorij me vabi,

da dvignem pogled iz svoje žalosti,

in božanska svežina morja,

da se potopim v svoje globine.

Kresničke v zgodnjih poletnih večerih,

ob njih slutim svetlobo, ko je še tema,

omamne vonjave poletja,

prižigajo v meni radost in strast.

Lepota jesenskega gozda me vabi,

da razprem prsi in vdihnem življenje,

zlato jesensko listje,

me navdaja z občutkom razkošne topline.

Zimsko jutro, zavito v svežo belino,

govori o novih začetkih,

prvi pomladni popki,

o žuborečem življenju, ki najde svojo pot.

Prvi poljub mi pripoveduje

o nežnosti, ki odpira moje srce,

ljubezni polne prsi,

o upanju in pogumu, ki sta v meni.

Izkušnji poroda prebudita v meni

moč in modrost,

mala dlan v moji dlani,

ob njej začutim varnost in milino.

Utripanje mojega telesa v gibanju,

mi pripoveduje o prebujeni vitalnosti,

navihane, iskrive oči, v njih se zrcalita

otroška razigranost in veselje.

Pogled poln ljubezni,

mi pove, da sem vredna ljubezni,

nasmeh ljubljenih,

me vabi, da se nasmehnem nazaj.

Tesno zavita v svoj pisani šal,

v toplem in varnem zavetju,

lahko začnem potovanje k sebi.

20 minut

Bel list. Kako strmi vanjo. Nimaš nobenega navdiha? Si preutrujena, da bi se lahko česar koli domislila? Spet se oglaša notranji priganjač, ki jo muči z občutki krivde. Ne znaš paziti nase! Nisi dovolj organizirana! Zakaj vsem drugim "znese", tebi pa ne?!! Zakaj, kako, čemu, kako da ne, jo mučijo odkar je odprla oči. A bel list je še vedno pred njo. Molči. Trdno molči. Kaj naj že napiše? Kje naj začne? V preteklih dneh jo je mučilo nešteto vprašanj, ki jim ni vedela odgovora. Težke misli, občutja, so jo kar tiščali k tlom. Kadar se znajde v takih občutkih, težko ustvarja. Težko najde v sebi kal ustvarjalnosti, ker ga prekriva težka plast utrujenosti. Ampak, kaj bi pa že lahko napisala! Po glavi se ji podijo drobci zgodb, a premajhni, da bi zapolnili list. Na primer, ko je zadnjič šla na teren, tri gospe je obiskala. Zanimive gospe, vse že v jeseni življenja. Ampak mladostne, navihane, kar žarele so, ko so pripovedovale svoje življenjske zgodbe. Ob njih se je počutila prav domače. Ko je prišla, jo je gostiteljica vprašala, če je kaj lačna - pripravila ji je nekaj za pod zob, češ da ve, kako je zaposlenim mamicam, ko nimajo časa niti jesti. Spomnila se je, kako jo je ob tej presenetljivi ponudbi oblil val topline. In hvaležnosti, ne samo za samo hrano, ampak predvsem za velikodušnost in razumevanje, ki sta nahranila tudi njeno dušo.

Res je, prvi dnevi službe vedno minejo v lakoti. Takšni in drugačni. Lakota po varnosti, lepih občutkih, po počitku, delanju stvari ob katerih se počuti bolj cela. Po ustvarjalnosti: pisanju, izdelovanju, druženju ... po tkanju drobnih mrež, ki jo delajo živo. Kot junakinje v starodavnih mitih, ki tkejo preproge, odeje in vanje vtkejo svoje najlepše podobe, spomine svojega življenja, svoje vizije, sanje o prihodnosti. Prav to je zanjo pomenilo ustvarjanje – stik z vsem, kar je, kar je bila in kar bo, s svojim bistvom, s svojo prihodnostjo, sanjami. Mreža ustvarjalnosti jo je zadrževala, da ni padla prenizko. Kadar jo je zaradi obveznosti prenehala tkati, je vedno končala v bolečinah, na tleh. To so bili dnevi, ko je brez poguma in volje blodila med vsakdanjimi obveznostmi, ki so jo sicer na nek način osrečevale, ampak brez mreže je tudi del, ki jo je izpolnjeval, hitro izgubil svoj pomen. Prišla je žalost, ki je hitro preraščala v obup. In zato se je danes odločila, da nekaj napiše. Napiše o jeseni, ki jo že čuti v zraku, a je ne more občudovati, ker drvi mimo nje. O razkošnem gozdu, ki v svoji zrelosti diši celo do njene hiše in jo vabi, kliče, da ga obišče, a ga ne more. Vsaj ne prepogosto, ni časa. O melanholičnih jesenskih meglicah, ki napovedujejo prehajanje narave k počitku, v zimo. Nadzemeljsko lepe so.

Počitek, ja, tega pogreša. Ko zvečer oddide v posteljo, se še dolgo premetava po njej. Muči jo vse, kar ta dan ni uspela narediti, in ve, da bo morala drug dan, a ob kupu novih obveznosti, ji bo težko uspelo. Ko zaspi, še v polsnu premleva svoj neskončni monolog, ponoči pa se včasih zbudi, vsa prepotena od groznih sanj. Tudi danes. Sanjala je o velikem, z ograjo obdanem vrtu, kjer se je igrala z otroki. Imeli so prelepega tigra, domačega ljubljenčka. Kar naenkrat se je pognal proti njej in otrokoma. Bala se ga je, mislila je, da ji bo kaj storil, zato je pograbila svoja otroka in skušala zbežati na varno. Za ograjo. A ugotovila je, da tiger pravzaprav noče nje, ampak hoče le na prosto, za ograjo. Razumela je, zakaj se je odločil zapustiti udoben dom, pa čeprav mu ni ničesar manjkalo. Imel je hrano, ni pa imel svobode, ki jo potrebuje, da bi lahko izpolnil svojo usodo. S težkimi šapami je praskal po vratih, da bi jih odprl, ograja je bila previsoka, da bi jo preskočil. A tisti, ki mu je to preprečeval, je bila ona sama. Skupaj z otroki, ki jih je ščitila pred njim, mu je zapirala vrata na svobodo. Tiščala je zamrežena vrata, a čutila je, da mu dolgo ne bo mogla več preprečevati poti v svobodo, saj je z vse večjo vztrajnostjo butal v vrata, celo zobe ji je kazal, čeprav je bil pravzaprav njen tiger. V njegovih očeh je zaznala odločenost in pogum. Začutila je sočutje in spoštovanje do tega tigra. Občudovala je njegov pogum, ki je izviral iz neustavljive želje, potrebe po svobodi. Iz srčne želje, ki je bila močnejša tudi od strahu pred neznanim, še nikoli videnim. Močnejša celo od navezanosti na ljudi, ki so skrbeli zanj. Zakaj ga ne bi spustila na prostost?

In spet ta bel list, ki jo vabi naj ga popiše. Kdo je ta tiger, kdo je, kaj predstavlja? Občudovala je njegovo lepoto, moč in pogum. Morda predstavlja njeno ustvarjalnost, ki mora večno čakati, da pride na vrsto, ki se mora vsak dan vedno znova boriti za to, da lahko za trenutek svobodno zadiha? Kaj so ji sporočale sanje? Da je čas? Da je ona tista, ki zadržuje lastno ustvarjalnost, stik z lastno divjino, ko pristaja na udobnost življenja v zlati kletki? Mar je ne zadržujejo vsi ti opravki, obveznosti, naloge, ki jih ni mogoče odložiti?

Postajalo ji je jasno do dna duše. Ona sama je tista, ki bo morala zbrati pogum in spustiti tigra na svobodo pa čeprav jo ob tem pretresa skoraj smrtni strah. Pred silovitostjo predolgo zadrževane energije in pred grozo neznane divjine. A svoboda vabi – v gozd, na travnike in še dlje – do obilja zrelih jesenskih plodov, do jutranje rose, ki umije svet, da je kot nov, do srebrnih meglic, ki ovijejo svet v skrivnostno pričakovanje, do vetra v krošnjah dreves, dišečega včasih po odhajajočem poletju, drugič po zimi, do listja, ki ga jesen nežno barva s svojimi zlatimi barvami in veselo šumi pod nogami … začutila je tigrov pogum v svojih žilah in neustavljivo željo po izpolnitvi. Po osrečujoči ustvarjalnosti, ki jo osmišlja. V rokah je začutila moč tigrov tac, ko branijo svojo svobodo. Začutila je globoko hvaležnost do sporočila, ki so ji ga prinesle sanje.

Opazila je, da papir nič več ne bolšči vanjo, ampak zadovoljno prede ob besedah, ki so ga zapolnile. Tudi sama je z ljubečim pogledom zaobjela vzorček, ki ji ga je uspelo naplesti. Edinstven je. Začutila je moč in pomirjenost. Lahko začne nov dan.

Rdeče razkošje

Obožujem vse vrste paradižnikov, še posebej pa tiste, ki dozorijo na našem vrtu. Letošnje poletje je bilo radodarno s soncem in toploto, zato so paradižniki še posebej slastni. Pravo razkošje okusov in paša za oči. Še posebej „fotogenični“ so sladko-kisli češnjevčki, ki jih rada pripravim v testeninski solati. Tokrat v kombinaciji z domačimi svetlimi bučkami. Razvajanje za vse čute.

Rdeči lepotci postavljeni na ogled ...

  

Testeninam s popečenimi bučkami ...

sem dodala prerezane, na hitro popečene češnjevčke,

povrhu pa nekaj rezin sveže paprike in parmezana ...

Slastno!

Otroške bolečine

Ob delanju vaj po knjigi Blagor ženskam, Alenke Rebula, sem prišla v stik z bolečimi občutji iz otroštva. Tako je nastala spodnja pesem.

Negibna

ležim,

nič mi ni dosegljivo,

ne vem za odrešitev,

telo kliče do bolečine,

ki se razliva čez večnost.

Rez.

Živim v svoji glavi,

odrežem telo,

odrežem bolečine,

ne sanjam odrešitve,

negibna sem,

nevidna.

Včasih čutim dotik Življenja,

vzame me v svoj tok,

da v njem srečna žuborim

in sanjam odrešitev -

čisto je že blizu,

skoraj že čutim njen dotik.

Rez.

Negibna sem,

pridna.

Ne čutim bolečine,

groze neodobravanja,

negotovosti ljubezni.

Ne zaslužim odrešitve.

Negibna sem,

pridna,

nevidna,

to sem,

a mene ni.

Razmišljati z nogami

"Ideje, jih skuješ z nogami in ki se dvignejo do glave, te potešijo in spodbudijo, tiste, ki ti iz glave gredo v noge, te otežijo in ti jemljejo pogum."

Besede, ki jih je izrekel molovodec Nader glavnemu junaku čudovitega romana Taniosova pečina, libanonsko-francoskega pisatelja Amina Maaloufa, me spremljajo in navdihujejo že nekaj časa.

Misel me nagovarja v dveh smereh. Najprej k razmisleku o tem, koliko in na kakšen način naša kultura spodbuja oziroma zavira razmišljanje, ki vključuje tudi gibanje. Ker se ukvarjam z vzgojo in izobraževanjem, me je prešinilo, koliko preveč sedenja je v šolah, pa čeprav so namenjene prav spodbujanju in razvijanju razmišljanja. Otrokom v prvih razredih še malo „pogledamo skozi prste“, kasneje pa je potrebno pri pouku sedeti. Čim bolj "pri miru". Brez izjeme. Od 4 do 6 ur v osnovni šoli, tja do osem v srednji, na fakulteti pa se ta čas, če vključimo še študiranje, podaljša tudi na do 12 ur na dan. V pedagoški znanosti je že dolgo znan koncept različnih spoznavnih oziroma učnih tipov, ki govori o tem, da se ljudje učimo, razmišljamo na različne načine – eni najbolj s pomočjo vizualnih podob, drugi preko slišane ali izgovorjene besede ali zvoka, tretji pa preko otipa, med gibanjem in skozi notranje občutke. Znano je tudi, da si zapomnimo le 20 odstotkov tega kar slišimo, 30 odstotkov tega kar vidimo, 70 odstotkov kar vidimo, slišimo in izgovorimo, a kar 90 odstotkov tega, kar poleg tega, da vidimo, slišimo, govorimo, še sami počnemo. Kljub prizadevanjem pedagogov, da bi pouk prilagodili vsem trem spoznavnim načinom, so v šoli še vedno najbolj prikrajšani (in posledično manj uspešni) otroci, ki spoznavajo in se učijo pretežno preko otipa in gibanja ter notranjih občutkov. Prav neverjetno se mi zdi, da je gibajoče telo navkljub znanstvenim dokazom o tem,  da se človek lažje uči, če so pri tem aktivirani vsi čuti, v šoli še vedno večji del izključeno. Lahko bi celo rekla, da je ideal izobraževalnih ustanov (če recimo pogledamo predmetnik ali pa prostorske standarde) večji del časa negibno telo.

V tem smislu se me je zelo dotaknilo predavanje sira Kena Robinsona, ki sem si ga (skupaj z ostalimi 11 miljoni gledalcev) ogledala na spletu, o tem, kako je izobraževanje z otrokovim odraščanjem, vedno bolj usmerjeno v zgornji del telesa, s poudarkom na glavi in oziroma na razvijanju ene možganske polovice. V taki šoli so lahko uspešni samo otroci, ki imajo dobro razvito tovrstno inteligenco. Tisti otroci, ki imajo sposobnosti na področjih, ki jih šolski sistem ne ceni, so v šoli obsojeni na neuspeh, ki jih lahko zaznamuje za celo življenje. Hierarhija učnih predmetov je v vseh izobraževalnih sistemih na svetu podobna: na vrhu so matematika in jeziki, uporabni predmeti, nato humanistični predmeti, na dnu pa umetnost. In od umetnosti sta bolj cenjeni tisti, ki vključujeta le zgornji del telesa: glasba in likovna umetnost. Dramska umetnost in ples, ki vključujeta celo telo, sta v večini šol na voljo le v obliki interesnih dejavnosti. Zanimiva in provokativna je njegova misel, da bi moral biti ples enakovreden ostalim šolskim predmetom: „Mislim, da je matematika pomembna, ampak ples je tudi. Zakaj ne? Otroci plešejo ves čas, če jim je to dovoljeno, z nami vsemi je enako. Vsi imamo telesa, mar ne?“ Kako čudovito bi bilo imeti izobraževalni sistem, ki ne bi bil tako izključevalen do telesa in bi stik in izražanje s telesom celo spodbujal! In kjer bi bili lahko uspešni tudi otroci, ki "mislijo z nogami"!

Maaloufova misel me vodi tudi v razmišljanje o naših željah. Vsaka želja se porodi kot ideja o nečem, kar si želimo. Želja se začne uresničevati že, ko naredimo prve, ponavadi navzven skoraj neopazne korake v smeri našega hrepenenja. Če tega ne zmoremo storiti, so naše želje le v glavi in verjetno se nam zaradi tega zdijo nemogoče in to nam v resnici jemlje pogum. A že prvi koraki nas opogumijo in vsak naslednji je bolj lahkoten. Ko imajo naše želje podporo v našem telesu, se začnejo dogajati neverjetna naključja ali celo mali "čudeži". 

Vsi kdaj pa kdaj "razmišljamo z nogami" (navkljub dolgoletnemu guljenju šolskih klopi:). Kakšne čudovite ideje se mi porodijo med sprehodi ali med tekom. In kako mi pomaga, ko se polna čustev in občutij, podam na dolg sprehod. Misli se mi zbistrijo, čustva umirijo in vem, kaj si želim storiti. 

Se še spomnite, kdaj ste nazadnje "razmišljali z nogami"?

Bosa plešem med kresovi

je naslov Alenkine pesmi, ob katerem mi vedno zastane dih in telo mi preplavi val hrepenenja. Sliši se pravljično in lahko si predstavljam sebe, kako plešem ob ognju, v dolgi obleki, lasje mi plapolajo v večernem vetru, v zraku je vonj po ognju in poletju. Lepo mi je, skoraj že malo ekstatično, brez zadržkov se predajam gibanju, telo samo narekuje ritem in jaz se mu prepuščam.

Plesati je bila dolgo ena izmed mojih tihih želja. Tistih želja, katerih uresničitev nam prijatelji in znanci zaželijo ob rojstnih dnevih, tistih, ki jih niti sami ne upamo izreči na glas, ki jih še mislimo potiho, da nas ne bi kdo slišal in so tako nežne in ranljive, da bi jih le en pogled ali beseda neodobravanja pokopala za vedno.

Iz otroštva se spominjam, kako rada sem plesala. Soba, ki sva si jo delili s sestro, je bila moje plesišče, varno skrito pred nepovabljenimi pogledi. Uživala sem, prepuščala sem se. A skozi odraščanje se mi je v mojo zavest prikradlo prepričanje, da ne znam plesati, da nisem za ples. Ne vem točno od kod je prišlo, kako se je oblikovalo, morda je nanj vplivala kakšna kritična pripomba, ki mi jo je sestra zabrusila v najinih najstniških prepirih. Morda krhka samopodoba ali pa privzgojeni družinski vzorci o drugorazrednosti in podrejenosti telesa ... Verjetno vse skupaj. Nisem nehala plesati, a raje sem plesala še bolj na skrivaj, ali pa z občutkom, da sem nerodna in brez občutka za ritem. Neprijetni občutki, ki jih nisem želela čutiti, in občutek krivde, da si sploh drznem plesati!

Danes se mi zdi prav neverjetno, kako dolgo je bilo to prepričanje trdno zasidrano v meni. In kako močno je vplivalo tudi na moj odnos do lastnega telesa, še posebej na občutenje privlačnosti in ženskosti. Delovalo je kot nekakšna notranja prepoved uživanja, ne samo v izražanju s telesom, ampak tudi kot prepoved uživanja življenja na splošno.

A želja po plesu je vztrajala, kot plamenček, nežen a vztrajen. S svojim drobnim sijem je ožarjal moj notranji prostor in ga oživljal tudi v časih največje „suše“. Kljub vladavini Prepričanja, da ples ni zame, je želja preraščala v tiho, a silno hrepenenje. Hrepenenje po prepuščanju gibanju telesa, ritmu, glasbi in občutenju lepote in strasti (do) življenja.

To hrepenenje je sčasoma dobilo obrise in obliko prave želje. Želje, ki je bila tako drzna, da je bilo zame že samo misliti in želeti jo, prava notranja revolucija proti vladavini Prepričanja. Želja, da bi se z možem naučila plesati in nato zaplesala pred publiko, se je sprva zdela skoraj neuresničljiva, a to je bila prej njena prednost kot ne, saj ni predstavljala prevelikega tveganja.

Leta so pretekla, preden se je pred malo več kot pol leta nazaj pokazala možnost, da se moja skrita želja uresniči. Po več kot neverjetnem, skoraj pravljičnem naključju. Sprva sem bila prav osupla, nato pa neverjetno srečna, a tudi vznemirjena. Bom lahko kos vsem svojim predsodkom, prepričanjem, ki sem jim verjela, bom zdržala tveganje izpolnitve hrepenenja in imela pogum za nove poti?

Pravijo, da se želja izpolni, ko smo na njeno izpolnitev pripravljeni. In res je bilo tako, bila sem pripravljena. Uživala sem v vsakem trenutku priprav, v novih občutkih, ki sem jih čutila v telesu, v tem, kako drugače pleševa z možem, ko sva si blizu in povezana . Najbolj pa me je navdušil občutek strasti, ki jo občutim, ko plešem. Strast do življenja, do čutenja in čudenja.

In prišel je dan izpolnitve – in občutek je bil fantastičen. Kot v sanjah in še lepše: občutila sem radost in veselje prav v vsakem delčku telesa in duše. Plesala sem strastno, z občutenim telesom, v ritmu in kar je prav nenavadno – brez naprezanja, odrekanja in trpljenja – ampak z neverjetno lahkoto. Povsem nova izkušnja, ki mi je odstrla nov svet, in me (srčno upam) popeljala novim občutkom, prepričanjem in sanjam naproti.

ps zgornja fotka je s Kresovanja ob Zbiljskem jezeru, avtorja žal nisem našla 

Morje v meni

Z morjem imava že od mojih otroških let prav posebno - "ljubezensko" razmerje. Spomnim se, kako sem vsako leto s sladkim pričakovanjem odštevala število noči do našega odhoda na morje. To je bil zame najbolj čaroben del leta. Nisem si znala razumsko razložiti, zakaj je na morju zame vse drugače, tako sem čutila. Svet morja zame ni bil samo lepa resničnost, z leti je prerasel v napol pravljični svet, ki ga niti nisem več poskušala razumeti, ampak sem mu enostavno zaupala, se mu predajala. 

Taki so tudi moji spomini – napol sanjski, sestavljeni iz drobnih, a močnih vtisov, me spominjajo na čutno ali telesno občutje povezano z morjem. Neskončna modrina morja me je navdajala z občutki svobode in odprtosti, plavanje v morju pa sem doživljala kot sprejemajoč objem matere zemlje. Valovi, ki so včasih nežni, božajoči, drugič pa divji in neukročeni, so bili kot lekcija veličine Narave. Razkošje dražljajev za vse čute. Občutki, ko bosonoga stopam po mivki ali drobnih kamenčkih, pa vonj in okus sonca in morja na moji koži, so se zarisali v mojo zavest kot najvišje možno čutno razkošje, ki sem jih dotedaj poznala. Še danes si za sproščanje zamislim sprehod po žametasti mivkasti obali - to je čarobni ključ za prebujanje mojih čutov in stik z mojim notranjim svetom.

Spomnim se brezskrbnosti počitniških dni na morju, ki sem jih preživljala z eno samo željo – da ne bi prehitro minili. Če bi mogla, bi si omamni vonj poletnega večera pospremljenega s pesmijo čričkov, zapakirala kar za domov in ko smo odhajali, se nisem stuširala, da sem le lahko odnesla del morja s sabo. Ko sem bila že doma, v svoji postelji, sem še enkrat pritisnila jezik na svojo slano kožo in zaspala ob misli na naslednji obisk morja. Teh je bilo z mojo samostojnostjo vse več, kljub temu pa se moja ljubezen do morja ni izpela in otroška začaranost z morjem je ostala del mene vse do danes.

V odraslosti sem „kot drugačno“ doživljala ne le morje, ampak tudi sebe na morju. Na morju sem se vedno počutila bolj zmehčano, bolj zadovoljno, bolj v stiku s samo seboj in na morju sem se imela bolj rada. Celo všeč sem si bila. To se mi je po eni strani zdelo zanimivo, po drugi pa me je begalo, saj si tega nisem znala razložiti.

Letošnje počitnice na morju so bile v tem smislu zares navdihujoče in so mi prinesle kar nekaj odgovorov. Po dolgem času sem vzela s seboj le tri knjige (pa še to dve že prebrani), časopisov nisem kupovala, saj sem si želela prav odpočiti od razmišljanja (in premlevanja). In nekaj dni prav zares nisem kaj dosti razmišljala. Zato mi je ostalo dovolj časa, da sem bolj občuteno doživljala svet okoli sebe in svoja občutenja, ki so bila tokrat povezana predvsem s telesnimi občutki, manj s tistimi v glavi. Ko sem se jih začela zavedati, jih je bilo vse več in postali so mi tako domači, da sem jih (po dolgem času) čutila kot nekaj svojega. Naprimer – občutek v telesu, ko se sprehajam brez oblačil – po nekaj dneh, sem opazila, da mi je običajna telesna drža (ki je bolj nepravilna kot ne) naporna in da si želim hoditi bolj pokončno – ja, to pomeni prsi „ven“ in trebuh noter. Tako imam občutek večje stabilnosti. Prijeten občutek v prsih, ko začutim v njih veter, svobodo in moč.

Kakšen nor občutek je, ko se po sončenju vržem v morje in zaplavam. Počutim se živo in prebujeno. Plavala sem letos precej drugače. Včasih sem plavala predvsem z rokami, letos pa sem se naučila uporabljati tudi noge in celo telo. Ob tem sem začutila velikansko moč v svojem telesu, ki se je ne spominjam oz. se je nisem zavedala. Plavanje mi je bilo tako v velik užitek. Po tem, kako sem plavala sem lahko opazovala, kako močno se počutim tisti dan. Ta na novo odkrita vitalna sila me je spodbudila, da sem se odpravila na jutranji tek – kakšno svobodo sem začutila, ko so se moje noge odlepile od asfalta in stekle! In ni mi šlo tako slabo.

Kako prijetno je bilo čutiti med prsti male kamenčke, kako nežno so mi masirali podplate, ko sem hodila po njih. Pa vonj moje slane kože, pomešane z vonjem po borovcih in rožmarinu. To je zame vonj prvinskosti in divjosti. In nežnost, ki sem jo čutila ob stiku s svilnato kožo moža, otrok, ko smo se gnetli v našem „gnezdecu“ na plaži. Ena sama toplina in mehkoba bližine.

Uživam, ko ležim na morski gladini, v prijetni svežini, dlani in noge pa pomolim ravno toliko iz vode, da mi jih greje sonce. Zaprem oči, prisluhnem zvokom morja – je mehko, sveže, toplo, varno in skrivnostno - kot bi bila v popku sveta.

Večeri pod nebom, prepredenim z zvezdnimi dragulji, ki me, ko ga opazujem skozi igličaste veje borovcev, spominja na modri žamet, so še vedno omamni. Dišijo mi po sanjah, pristnosti, čutnosti in svobodi.

Ko sem po nekaj dneh osvobojenosti od misli, ponovno začela malo razmišljati, mi je nenadoma postalo jasno, zakaj je zame morje tako čaroben prostor. Spomnila sem da sem nekaj let nazaj doživela pravo razodetje, ko sem vsak dan plavala do lepe, velike skale, umaknjene v varno zavetje pečin, in z nje opazovala morje, ki se je odpiralo pred mano. V tistem času sem zapisala „da sem se počutila kot praženska, začutila sem njeno moč in divjost in usklajenost z lastnim telesom in naravo.“ V tistih trenutkih sem se počutila eno s skalo, morjem, nebom in vesoljem. To je bila poslej „moja skala“, tudi ko nisem bila na morju sem se velikokrat v mislih zatekla k njej, podoživljala lepe občutke in črpala iz njih.

Alenka Rebula je pred časom na svoji spletni strani objavila članek Preprosto in divje, kjer govori o tem, kako nas stik z divjino v sebi, poživlja, prebuja in nas usmerja v pravo smer. Kako pomembno je, da ta stik ohranjamo in ga varujemo, kajti to je naša „zdravilna roža“. Morje je tako moja zdravilna rožca, zame predstavlja stik z mojo divjino, večno žensko, naravo in zato me tako osrečuje, poživlja in zato se ob njem lahko vedno znova prerodim. To sem čutila že kot otrok, le kasneje sem na to malo pozabila. To spoznanje je dalo mojemu razumevanju in občutenju morja še nov pomen. Morje čutim kot posvečen prostor (in čas) ne samo zunanjega, temveč tudi mojega notranjega sveta. Morje v meni je prostor moje svete divjine. Zato bo za vedno ostalo prav poseben del mojega sveta.