Prepovedi, po katerih živimo

Ko smo bili majhni, so nam marsikaj prepovedali: ne jokaj, bodi pri miru (ne gibaj se), ne smej se, ne čuti, ne skači, ne bodi tako vesel, bodi pogumen ... Ko smo rasli, smo se naučili prepovedovali si sami sebi: ne povej, kar misliš, potrpi, ne jezi se, ne reci ne, ne misli nase in na svoje potrebe ... 

Včasih je kar težko verjeti, kako močan vpliv imajo te davne prepovedi na naše življenje, čeprav je morda od njih minilo že več desetletij. Na spletnem seminarju The gifts of imperfection, ki ga vodi ameriška pripovedovalka in raziskovalka Brene Brown, sem se naučila, kako pomembno je, da raziščemo po katerih prepovedih še danes živimo, pa čeprav so za nas v tem trenutku nesmiselne, smešne ali celo škodljive. Ko si damo dovoljenje za vse, kar so nam prepovedali, naredimo korak k temu, da se sprejmemo takšne kot smo in začnemo živeti življenje kot ga želimo in ne tako, kot bi ga "morali".

To je moj seznam dovoljenj. Kaj bi si dovolili vi? 

Sinja reka

Pesem o ustvarjalnosti, ki me prebuja in osrečuje.

Sinja reka

Čutim silno hrepenenje -

nežno ščemenje v prstih,

metuljčke v trebuhu,

v duši sladki nemir.

Nekaj me kliče,

vabi mojo pozornost -

kot polje zlate pšenice, 

ki kliče žetev,

kot presunljiva lepota vrtnice,

od katere ne morem odmakniti pogleda,

kot dišeči sadež, 

ki bo potešil mojo lakoto.

Misli mi bežijo

kot jata ptic v letu -

prepletajo se in razpletajo
na najrazličnejše načine

in nevede izrisujejo podobe

moje duše.

Iz morja praznine,

v kateri slutim obilje sveta,

se rojeva novo,

še meni sami neznano,

a vendar tako moje.

Rojeno iz trenutka

in v trenutek,

a z večnim sporočilom -

v meni je živ izvir,

sinja reka ustvarjalnosti, 

ki čaka, da jo uslišim

in sprejmem njene darove.

Naj teče iz mene,

naj teče iz tebe,

naj kroži po svojih skrivnostnih poteh,

od mene k tebi in od tebe k meni in naprej -

naj polna navdihujočega poguma 
povezuje in hrani svet(l)o v nas.

Sem nepopolna ...

... in to je ok:)

ps. sodelujem na spletnem seminarju The gifts od imperfection z Brene Brown (ki je napisala navdihujočo knjigo Daring greatly) in tale fotka je ena izmed nalog. In kako paše:) ... Adijo, gospa perfekcionstka!

Angel pozabe

»Knjiga naj bo sekira, ki razkolje zamrznjeno morje v nas«

                                                                              Kafka

Včasih ne najdemo besed, ki bi ubesedile moč in odtenke občutkov, ki vrejo v nas. Iščemo najbolj pravšnje, jih okušamo, odlagamo in se hlepeče oziramo za drugimi, ki naj nas nasitijo. Tako sem se počutila, ko sem prebrala knjigo Angel pozabe, avstrijske pisateljice, koroške Slovenke Maje Haderlap in razmišljala o svojih občutjih ob prebranem. Kot bi se me pripoved dotaknila v posebni prostor moje duše, ki je že dolgo zakljenjen, ključ pa iz previdnosti založen. Tam se nahajajo zgodbe - moje, družinske, slovenske, tiste, ki jih ne morem razumeti ali pa jim ne vidim smisla. Vsaj ne dobrega. Odložila sem jih, da jih ne bi premlevala v večnost, njihove niti se mi zdijo preveč zapletene, da bi jih lahko razvozlala. 

Knjiga Angel pozabe pa prinaša ravno to – avtorica v njej s posebno občutenostjo razpleta tri, med seboj prepletene zgodbe - zgodbo svoje družine, zgodbo koroških Slovencev in zgodbo o svetovni vojni. Težke zgodbe, tako težke, da jih je včasih lažje pozabiti, kot jih nositi s seboj. 

»Otrok spozna, da obstaja preteklost, s katero mora računati. Ne more zgolj tekati za svojimi željami, blagrovati sedanjost, vse obsegajočo sedanjost, ki rabi odraslim za to, da z obrežja v času premerijo minulo, ki je takrat, ko je bilo še sedanjost, zastiralo pogled na vse. Še se otroštvo, o tem ni dvoma, zazira v prihajajoče, toda na tleh minulega se prihodnost kaže peresno lahka. Kaj naj sploh prinese, kam naj človeka pripelje? … ( str. 81)

To so tudi zgodbe, ki so tako naše, tako slovenske: alkoholizem, čustvena pohabljenost, travmatična preteklost. Pa tudi tiste dobre, danes že skoraj pozabljene oziroma zavržene: povezanost z naravo, solidarnost in neverjetna vitalnost, življenjska sila naših ljudi. In pogum posameznika, posameznice, da razplete, odvozla skrivnostne vozle svoje preteklosti in najde svojo identiteto.

»Za trenutek se počutim kot otrok, ki je pobegnil času, času, ki kot neviden, okoren ledenik drsi čez vse, kar se je kdaj zgodilo, ki pod seboj pokoplje, zdrobi in zmelje vse, kar je bilo videti neomajno. Z vsakim korakom se globje ugrezam v sedanjost, vse pogosteje lahko trčim in naletim nase, slišim svoj glas, glas znanke, ki dolgo ni pogledala iz zmedenega vrveža stavkov, ki se je skrivala.« (str. 210)

Zgodba me je pretresla, a več kot to. Odkrila sem, da so v njej so ubesedene oziroma zapisane tudi moje zgodbe. Čutila sem, kot bi se v meni nekaj premaknilo, našlo svoj dom in se omehčalo. Ko se je zgodba razpletla, sem v glasu avtorice prepoznala tudi svoj glas in to mi je prineslo olajšanje. 

So knjige, ki imajo resnično moč, da predrejo led v zamrznjenih prostorih naše duše in Angel pozabe je ena izmed njih.

Otrok morja

(Ob)čuten spomin na poletne dni ...

Otrok morja

Morje boža ostre robove moje duše,
da postajam vsa zaobljena in nežna.

V pristanu svoje duše
spet začutim otroško veselje.

Moje obale, vse rodovitne in dišeče,

postajajo polne življenja in strasti.

Vonj borovcev valovi v mojih laseh,

mirna gladina morja je doma v mojem srcu,

jasnost poletnega neba se zrcali v mojih očeh,

v svojih žilah čutim neizmerno moč valov

in toploto ljubezni v vsakem delčku svojega telesa.

Polna sem hvaležnosti
in MOJA DUŠA POJE.

Komaj že čakam ...

- ... da vidim, kaj mi bo prinesel nov dan.
- ... da vidim, kaj bom tokrat ustvarila.
- ... da te spet vidim in izvem kaj novega o tebi.
- ... novo izkušnjo, da izvem kaj novega o sebi.
- ... nov dan v službi, da bom lahko spet raziskovala in preizkušala nove stvari.

Če poskusimo na na svet, življenje, nov dan ... pogledati, kot to počne majhen otrok, lahko začutimo pristno radovednost, strast in veselje do življenja. V nas se prebudita otroška igrivost in sproščenost, s pomočjo katerih življenje postane ogromno otroško igrišče, polno čarobnih skrivnosti in priložnosti, ki samo čakajo, da jih odkrijemo in užijemo. Tak pogled nas odpira za neverjetne izkušnje (ki jih nismo mogli niti sanjati), obenem pa omogoči razcvetanje naše ustvarjalnosti.

Na kaj pa ti komaj čakaš?

Čopič

Zadnjič mi je v življenje prineslo zelo zanimivo pesem. Ob njej sem se zavedla svoje ranljivosti in začutila sočutje do sebe in soljudi. Avtorica je Lee Ezell.


Čopič

Svoj čopič nosim vedno s seboj vsak dan
in kamor koli grem,
da z njim lahko zakrijem kdo sem in kakšen sem.
Rad bi se pokazal, vprašal, kakšen se ti zdim, 
a kaj, če me ne boš sprejel: 
lahko te še izgubim!
Saj bi vse barve, masko spral,
pokazal pravi jaz,
a le, če mi obljubiš,
sa boš vzljubil moj obraz.
Zato potrpi, prosim, za hip zapri oči,
da snamem barve, masko,
ki me tako teži.
No, pa poglej, pred tabo zdaj stojim ves bos in nag.
Kaj sem ti res še vedno všeč,
sem ti še vedno drag?
Presrečen sem, kljub temu pa bo čopič še z menoj,
če se bom moral skriti pred drugimi ljudmi,
Zato te prosim, ščiti me,
imej me rad, kot jaz te imam.
In prosim pomagaj mi,
da se bom imel še sam.