petek, 8. december 2017

Čas za pravljico?


Pravljice imam že od nekdaj še posebej rada. Pri osmih letih sem v šolski knjižnici odkrila dolgo polico knjig s pravljicami iz celega sveta. Vsak teden sem odhajala z novo, dokler ni bila "polica" prebrana. Pravljice so me na nek način začarale in vse do danes ostajam zaljubljena vanje. Še posebej odkar sem se začela zavedati, kako zdravilne so tudi za nas, odrasle.

Kadar koli sem se znašla na življenjski prelomnici, na križišču in nisem vedela, kako naj se odločim, kako naj se soočim z izgubo in pričakovanji, dvomi, vprašanji brez odgovora ... so prišle k meni "natanko prave" pravljice ali zgodbe. Take, ki so mi s svojo vsebino pomagale nekaj spoznati, razrešiti, ki so mi bile navdih in so bile moje učiteljice. Prinesle so mi uvid, ki mi ga moje razumsko razmišljanje, analiziranje, premlevanje, ni moglo prinesti, če naj sem se še tako trudila. Namreč, pravljica ima to nenavadno moč, da se nas dotakne v tisti skrivnostni del našega srca in duše, kamor naš razum nima vstopa (še dobro:) - v naše nezavedno. 

Zdravilna moč pravljic, zgodb je znana že od davnih časov. V starem Egiptu so dali faroni nad vrata knjižnice napis: "Hiša za zdravljenje duše", napis, ki je bil pogost tudi nad vhodi v stare samostanske knjižnice. Clarissa Pinkola Estés, pesnica,  jungovska analitičarka in varuhinja starih zgodb, ki je svet navdušila s knjigo Ženske, ki tečejo z volkovi, je o moči pravljic zapisala:


 »... Kadar koli kdo pripoveduje pravljico, se znoči. Ne glede na kraj, ne glede na čas, ne glede na letni čas, pripovedovanje pravljic prikliče zvezdnato nebo in beli mesec, da priplezata izza napuščev in obledita nad glavami poslušalcev. Ob koncu pravljice se soba včasih napolni z jutranjo svetlobo, drugič za njo ostane drobec zvezde, včasih raztrgan kosem nevihtnega neba. In kar koli ostane za njo, je dragoceno darilo, s katerim je treba delati, ga uporabiti za oblikovanje duše ...«
 
Od kod prihaja moč pravljic?

Podobno kot sanje, tudi zgodbe uporabljajo simbolni jezik in zaobidejo ego ter potujejo naravnost k duhu in duši, pravi Estésova, v Čaru zgodbe. Pravljice nagovarjajo našo čustveno raven in nas vabijo, da vzpostavimo stik z  zatajevanimi čustvi, ter nam odvzamejo strah pred lastnimi teminami, ki bi jih najraje nikoli ne uzrli. Ker zgodba govori preko arhetipov, lahko preko usode pravljičnih junakov spoznamo možnost preobrazbe lastnih ran v nove možnosti.

Starodavne pravljice, ki se prenašjo iz roda v rod, so pogosto krute in glavni junaki gredo skozi težke preizkušnje in trpljenje. Preko prispodob nam prinašajo modrosti, ki so jih ob pomembnih življenjskih preizkušnjah razvili naši predniki. Čeprav se morda komu zdi, da so nekatere pravljice prekrute, da so junaki prehudo kaznovani in da preveč trpijo, se ravno v njih skriva velik dar: 
"Mnoga najučinkovitejša zdravila, to je zgodbe, izhajajo iz hudega trpljenja, ki je prizadelo enega ali več ljudi. Kajti resnica je, da večina zgodbe izhaja iz bolečine; njihove, naše, moje, vaše, bolečine nekoga, ki ga poznamo, nekoga iz daljnega prostora in časa, ki ga ne poznamo. Pa vendar, protislovno, prav te zgodbe, ki vznikajo iz globoke bolečine, lahko priskrbijo najučinkovitejše zdravilo za pretekle, sedanja in celo prihodnje nesreče."(Čar zgodbe, C. Pinkola Estés)

Ena pravljica na dan, odžene zdravnika stran:)

Zgodbe in pravljice so enako nepogrešljive za dolgo in zdravo življenje kot primerna hrana, primerni odnosi in primerno delo, pravi Pinkola Estés. Ne bi se mogla bolj strinjati z njo, zato branje dobrih pravljic in zgodb priporočam tako odraslim kot otrokom. In kdaj je čas za pravljico? Zame - vedno. Zaupajmo, da nas bodo našle tiste ravno "prave". Mene je  v tem trenutku našla zgodba z naslovom Ženska, ki je našla svoj glas. Katera pravljica, zgodba pa v tem trenutku nagovarja tebe?


4 komentarji:

  1. Mene pa nagovarjajo Svetopisemske zgodbe, trenutno Abraham-Izak- Jakob

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Martina, zanimivo! Iz kod jih pa črpaš, iz Svetega pisma ali katere druge knjige? LP Andreja

      Izbriši
  2. Midve s hcerko pa sedaj velikokrat gledava/bereva Muco copatarico. Prav lepa zgodbica je! Drugace pa rada berem taksne in drugacne zgodbe, zanje me je tudi navdusila predvsem Clarissa P. Estes.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Tina, veliko pravljičnih užitkov še naprej! So pa tudi tvoji zapisi pravljični!

      Izbriši