Navdihujoče dobra godba (in besedilo) skupine Dan D, Za naju punca ... za dneve, ko imam občutek, da se življenje vrti mimo mojih želja in potreb ... Prisluhni :)
"Nismo čisti, smo samo oprani,
v naših prsih bijejo možgani.
Nismo sveži, rahlo smo postani,
vse manj budni, vedno bolj zaspani.
Nismo slepi, smo le kratkovidni
koraki naši vse bolj so previdni
Nismo prvi, v zlati smo sredini
plazimo se, da se izognemo višini ZA NAJU PUNCA NAJ SE SVET DRUGAČ' VRTI, NAJ SE OBRAČA KOT NAMA PRAV SE ZDI! ..." Kaj lahko naredim, da bo današnji dan malo bolj moj? Kako lahko med
nujne opravke in obveznosti, vpletem kaj, kar "mi je prav" in se mi
prilega:)?
Odkar sem mama, je eno izmed vprašanj, o katerem veliko razmišljam, kako biti mama, oziroma, dovolj dobra mama, svojima hčerkama.
Najlažje bi bilo imeti dober vzor, a žal ga ima le tedko katera izmed nas. Zavedam se, kako pomembno je to vprašanje, saj vpliva tudi na to, kako dobre mame znamo biti "same sebi". Ko smo dobre do sebe, se ljubezen okrog nas širi brez posebnega napora. Lahko dajemo, ne da bi se počutile prikrajšane, saj smo bogate - polne srčne vere vase in neskončno ljubljene. Vse, kar damo iz občutenja sebe kot blagoslovljene in ljubljene ženske, nas poživlja in oplaja. Dobre mame smo, ko se naučimo biti dobre mame sebi - ko smo same sebi varno zavetje, se znamo objeti s toplimi in spodbudnimi mislimi, se poslušamo, občutimo, si namenimo dragocen čas, uslišimo svoje potrebe in darove, si sočutno šepetamo v stiski, smo same svoj največji navijač in se imamo enostavno rade:)
Blago divja mama
Vprašanje, kako se počuti in deluje mama, ki se čuti blagoslovljeno, polno vere vase in ljubljeno, me še vedno nagovarja. Nedavno pa sem ob prebiranje knjige Odveži divjo žensko, pisateljice Clarisse Pinkole Estés, naletela na čudovit odlomek, ki me je v tem smislu zelo nagovoril. Ob materinskem dnevu, ga posvečam vsem ženskam in mamam, ki se še učimo, kako biti dobre mame same sebi in drugim. "Mati ustvarja ton za vso družino. Če svetuje prijazno namesto zagrenjeno in zamerljivo; če je ob svojih potomcih, namesto, da bi se na moč trudila splezati po lestvici v službi; če je naklonjena, namesto da bi bila sovražna; če je odzivna in rada pomaga, namesto, da bi bila polna plehkosti in prelomljenih obljub; če s strtim in vedočim srcem resnično rešuje težave, namesto, da bi ponavljala puhlice o "zvezanih rokah"; če se giblje z ljubeznijo, vedno z ljubeznijo, namesto, da bi splektarsko ponavljala besedo "ljubezen"; če je blago divja; če se posveča učenju in poučevanju namesto karanju in kaznovanju, ki vedno razglašata druge za "manj"; če njena miza izreka topel sprejem - potem bodo njeni otroci zelo verjetno odrasli in pomagali rasti tudi drugim, nahranjeni bodo in hranili bodo druge, sprejeti bodo in sprejemali bodo druge, zvesti in ljubeči bodo do najsvetlejšega v sebi in v drugih." (str. 122)
Ena izmed
bolj provokativnih in prebujajočih spoznanj mojega drugega cikla vaj po knjigi Blagor ženskam, je bilo, da se zapuščam v stiski. Kar
nekaj časa sem potrebovala, da sem ugotovila, kako to vedenje pri meni poteka in da sem začutila, kako uničujoče vpliva
name.
Gre za
privzgojeno vedenje (celo avtomatizem, ki si ga sploh ne zavedamo),
ki smo ga prevzeli, če so nas v otroštvu v stiski zapuščali
odrasli, ki so nam bili pomembni. V stiski nismo bili deležni
tolažilnih, sočutnih besed in dejanj, temveč ledenega molka,
očitanja, vzbujanja občutkov krivde in odtegnitve ljubezni. Naša
stiska se je namesto, da bi bila potolažena, še poglobila.
Zapuščanje sebe in drugih v stiski, je, pravi Alenka Rebula, v naši kulturi še
vedno zelo prisotno.
Ko
odrastemo, delujemo podobno - ko se znajdemo v stiski, si ne namenimo
sočutja ali tolažbe. Namesto tega, se krivimo za to, kar se nam je
zgodilo, si očitamo, poleg tega pa si odtegnemo ljubezen. Morda na prvi pogled to ni očitno, a če natančno pogledamo ugotovimo, da se odtegnemo od tistih reči, dejanj, odnosov, ki bi nas lahko nahranili in potolažili. Namesto tega se dodatno kaznujemo.
Ni čudno, da se velikokrat zgodi, da od hudega enostavno zamrznemo,
otopimo in veliko časa je potrebno, da spet najdemo pot v polno
življenje.
Obratno si
oseba, ki je v bila v svojem otroštvu v stiski občutena, potolažena
in ljubljena, v stiski nameni veliko vsega, kar jo hrani in
napolnjuje. To so lahko sočutne besede, dejanja ljubezni in odnosi,
v katerih se počuti ljubljena in ovrednotena. Ko se počutimo
ljubljeni in obdarovani, lahko hitreje uzremo luč »na koncu tunela
naše stiske« in celjenje se začne.
Kako se
tega naučiti? Kako si lahko namesto odtegovanja ljubezni, damo kar
se da veliko ljubezni in smo ob sebi tudi v časih stiske?
Sočutno
šepetanje
Krasni
vaji za učenje te veščine, sem spoznala na spletnem seminarju z
Brene Brown, The gift of imperfection. Prva vaja se imenuje
Sočutno šepetanje. Na list, ali še bolje v dnevnik, si
zapišite besede, besedne zveze in stavke, ki bi jih radi slišali,
ko ste v stiski. Če vam nič ne pride na misel, lahko pomislite na
to, kako bi potolažili osebo, ki vam je zares pri srcu:)
Ob tem vam
bodo gotovo prišle na misel tudi besede, ki ste si jih namenjali do sedaj. Če bodo zelo vsiljive in še vedno močne, je možna še
ena varianta te vaje. Najprej s svinčnikom napišite vse nesočutne
besede, ki ste si jih namenjali, ko ste bili v stiski. Če zmorete,
se jim lahko zahvalite za sodelovanje, a povejte jim, da jih ne
potrebujete več in da se je vaša skupna pot končala. Nato jih
prebarvajte z akrilno barvo ali prelepite s s koščki papirja.
Na to osnovo nato napišite nove besede – sočutno šepetanje. Če
radi ustvarjate, lahko vaše nove besede zapišete v najljubših
barvah, opremite z ilustracijami, ali/in dodate nalepke, fotografije
ali izrezke iz časopisov. Nastala stran vam bo na voljo vsakič, ko
boste v stiski »iskali« ljubeče besede.
Kaj me
nahrani in mi prinese olajšanje?
Druga zelo
dobra vaja, ki smo jo delali pri Brene Brown, je spisek oz. kolaž
dejavnosti, stvari, odnosov, ki nas resnično nahranijo in nam prinesejo
olajšanje.
V prvem
delu te vaje smo naredili seznam oz. kolaž stvari, ki jih ponavadi
delamo v stiski – npr. preveč jemo, pijemo, delamo, nakupujemo,
gledamo televizijo, »visimo« na računalniku, se prenehamo gibati,
odrežemo ljubeče odnose … in s pomočjo katerih lahko prenehamo
čutiti. To je zelo zanimivo delo, saj se ob njem zavemo, da
nekatere stvari, dejanja v prvem trenutku sicer prinesejo olajšanje,
a so na dolgi rok uničujoče. Skratka, ko jih počnemo, nismo na
svoji strani in se zapuščamo.
V drugem
delu vaje smo naredili še drugi kolaž – in sicer na temo, kaj nas
zares nahrani in nam prinese olajšanje? Katera hrana nas zares nahrani, katere dejavnosti,
dejanja, kateri odnosi? Kaj nas navdihuje, sprošča, napolni z
ljubeznijo in občutkom topline?
Spet smo
uporabili izrezke iz časopisov in revij in jih sestavili v kolaž,
zraven izrezkov pa napisali nekaj spremnih besed. Lahko dodamo tudi
kakšno svojo navdihujočo fotografijo. Ko kolaž nastane, je to
zares lep pogled:)), zato vajo zares priporočam. Brene Brown
predlaga, da imamo spisek teh dejavnosti vedno s sabo v denarnici ali
pa ga obesimo na vidno mesto v svojem domu, kjer nas bo spominjal na
vse, kar si lahko dobrega privoščimo. Vsak dan, še posebej pa, ko
se znajdemo v stiski:))
Ob vajah
si lahko privoščite tudi glasbo, meni je bila še posebej navdihujoča tale pesem.
Včasih nas najbolj boli, da smo takšni, kakršni ne bi hoteli biti ... Za take trenutke sem našla (ali bi bolje rekla, me je našla:)) drobna, a močna pesem Neže Maurer. PREBOLETI JE TREBA
še sebe -
kakršen si,
pa ne bi hotel biti.
Treba je naprej
zaradi žejne rože,
lačne ptice,
otroškega joka.
Šele ko tega ne bi bilo,
bi smel sesti
in obupati.