Lepa si. Lep si.

Tale navdihujoč video sta mi poslala Albert in Lea Mrgole, avtorja uspešnice Izštekani najstniki in starši, ki štekajo, družinska in partnerska terapevta, ki že nekaj let vodita tudi zelo obiskano brezplačno Okrepčevalnico za odnose v Kamniku. Hvala vama!

Znamo poiskati toplo podporo?

Velikokrat opažam, da ženske ne zmoremo ali znamo poiskati tople sredine za razvijanje svojih ustvarjalnih idej. Čakamo, da bo okolje v katerem živimo, prepoznalo vrednost našega ustvarjanja in da bomo videne. Naša želja po tem je pogosto tako velika, da spregledamo očitno - da tu želene topline in podpore nikoli ne bomo dobile in da se moramo, če želimo ohraniti svoje ustvarjalno žarenje, premakniti naprej. 

Blagor ženskam,
ki znajo biti selivke,
ko postane zrak strupen,
krenejo na jug
in rodijo na varnem.      

Alenka Rebula, Blagor ženskam

Največja ovira pri tem je gotovo strah, da bi zapustile tisto, kar je nam je znano, domače, pa čeprav je neprijazno in hladno. Strah nas je tveganja, novega okolja, v novih odnosov, še posebej, če so bile naše dosedanje življenjske izkušnje slabe. 


Druga velika ovira je otopelost. Če predolgo živimo v hladnem in brezbrižnem okolju, se nam zdi, da je to povsem nekaj običajnega. Naši čuti otopijo, ne prepoznajo več mraza, niti toplote. Kar nekako zamrznemo in obstanemo, v nas ni ničesar, kar bi nas pognalo naprej, k življenju.

Tudi iluzije so lahko zelo velika ovira. V svoji veliki želji, da bi bile deležne topline, se izčrpavamo, dajemo preveč svojega žara, z željo, da bi nekoč prejele v zameno nekaj topline, ki si jo zaslužimo. Ta naša (pre)velika želja povzroča iluzijo, zaradi katere ne zmoremo videti realnosti nekaterih naših odnosov - saj je naš vložek prevelik, da bi lahko prenesle neuspeh. Ujamemo se v izčrpavajočo igro, v kateri ne moremo nič pridobiti, saj nismo v stiku z realnostjo. Ljudi, s katerimi smo v odnosih, ne vidimo takšnih kot so, ampak le kot projekcijo naše velike želje. Seveda nam to odvzame vsakršno možnost, da bi jih izboljšale. V neprestanem boju za koščke toplote pa izgubljamo tudi sebe in žrtvujemo toplino svojega notranjega doma, da na koncu ostanemo notranje prezeble in lačne.

Topla sredina je zelo pomembna za žensko ustvarjalnost, pravi Clarissa Pinkola Estes, v svojem kultnem delu, Ženske, ki tečejo z volkovi: "Zamisli je treba prenesti nekam, kjer bodo deležne podpore. To je velikanski korak, pospremljen z žariščem; poiskati je treba nego in hrano. Zelo redke ženske zmorejo ustvarjati le s svojo močjo. Potrebujemo vse trepljaje angelskih kril, kar jih zmoremo najti. (...) Prijatelji, ki vas imajo radi in toplo sprejemajo vaše ustvarjalno življenje, so najboljša sonca na svetu."

O tem nam s svojo simbolno govorico pripoveduje tudi Andersenova pravljica o deklici z vžigalicami. Deklica vztraja v hladnem okolju, ki ne ceni njenih "iskric", zato ostaja lačna in prezebla. Da bi se ogrela porabi zadnje iskrice svojega notranjega žarenja, a je žal prepozno. Zgodba nas opozori na to, kaj se lahko zgodi z našimi ustvarjalnimi idejami in ustvarjalnostjo, če predolgo vztrajamo v okolju, ki je do nas brezbrižno.

Če čutimo, da nas okolje ne podpira (in verjemite, TO ČUTIMO), ne glede na naše napore, je zadnji čas, da zberemo ves pogum, kar ga imamo, premagamo strah, odložimo iluzije, zanetimo ogenj na ognjišču svojega notranjega doma in si ogrejemo prezeblo dušo in kosti. Ogenj nam bo dal moč, da odrinemo naprej. Stopil bo iluzije in nas napolnil z energijo, da bomo lahko poiskale toplino, ki jo potrebujemo.

Modrost netenja notranjega ognja

V teh dneh, ko nas zrela jesen razvaja s svojimi zlatimi barvami in se leto preveša, si večkrat zaželim, da bi lahko v svojem spominu obdržala vse te barve tudi za čas, ko bo prišla tista druga jesen. Siva, turobna, brezbarvna. Želim si, da bi v svojem telesu lahko obdržala božanski občutek, ki ga imam, ko se sprehajam po jesenskem gozdu. Vonji, barve, teksture, igra svetlobe, vse to razvaja moje čute in hrani mojo dušo. In mi daje občutek, da je moja čaša polna in da sem obdarjena.

Prehod v zimo je tudi čas, ki so ga naši predniki vedno praznovali in obeleževali. Obdobje, ko sonce izgublja svojo moč in narava usiha, je po ljudskem verovanju prav poseben čas - čas, ko se bolj obrnemo navznoter, k sebi in ko je meja med vidnim in nevidnim (med materialnim in dušnim svetom) svetom najbolj zabrisana.  

Prastara modrost

To obdobje me vedno vabi, da svoj dom okrasim s stvarmi, ki v meni obujajo spomine, občutke zlate jeseni in poletja. Tak čas ponavadi poiščem tudi svečnike in svečke, za polepšanje dolgih jesenskih in zimskih večerov. Ne vem točno zakaj, kako se to zgodi … Kot bi se v meni prebudila neka prastara modrost in bi nagonsko vedela, da moram poskrbeti za ohranjanje svetlobe in toplote, ker prihaja mrzli in temni čas leta. Ob tem sem se spomnila na stare ljudske šege, ki so jih naši predniki izvajali v tem času, z željo, da bi se narava uspešno prerodila in bi življenje spet zmagalo. Med vsemi mi je najbolj zanimiva tista, ko so v predbožičnem času na ognjišče v hišo prinesli velik čok oziroma štor, ki so ga zanetili in je nato gorel vse dni do božiča, ko se je dan prevesil in je sonce ponovno začelo dobivati svojo moč. Zelo pomembno je bilo, da ogenj ni ugasnil niti ponoči, zato je zanj vedno nekdo skrbel. Tudi v času, ko so vsi odšli zdoma. Kako pomembno je bilo ognjišče za naše prednike, lahko vidimo v starih hišah, kjer se je vse življenje odvijalo okoli ognjišča. 

Čar ohranjanja ognja in toplote

»Toplota je skrivnost. Celi nas in oplaja. Zrahlja, kar je pretesno, spodbuja tok, skrivnostno nujo po biti, deviški zarod svežih zamisli. Toplota, kar koli že je, nas vabi k sebi, bliže in bliže.« (Ženske, ki tečejo z volkovi, str. 299) 

Misel, da moramo poskrbeti, da ogenj na ognjišču našega doma vedno gori in žari, me zelo navdihuje in sem jo zasledila tudi v knjigi Wild Creative (Tami L. Kent). Ogenj je čudovita stvar, ki nam daje toploto, svetlobo, nas tudi hrani, saj na njem lahko kaj skuhamo (no, tako je bilo vsaj včasih:). Ko sedimo ob ognju, se počutimo povezani z naravo in v resnici se v nas prebuja spomin na naš najbolj pristen del - našo divjo naravo. Tudi druženje ob ognju je nekaj prav posebnega. 

Ni naključje, da je ogenj pomemben simbol v mnogih pravljicah. V pravljici o Snežni kraljici ga srečamo pri dveh modrih ženskah v deželi večne zime, ki Gerdi pokažeta, kako je mogoče tudi v najbolj neprijaznem okolju nahraniti in ogreti svojo drušo. Kako je, če ne znamo poskrbeti za toplo notranje ognjišče in svojo svetlobo in toplino prepoceni razdajamo, pa se razkrije v žalostni pravljici Deklica z vžigalicami. Brez toplote, notranje in zunanje, smo na nemilost prepuščeni zimi in usihanju duše.

Vzdrževanje ognja zahteva našo predanost, vztrajnost, zavezanost in celo modrost. Ne pomaga, če ogenj sem ter tja strastno zanetimo, a ga potem pustimo, da dogori. Zelo je pomembno, da na ognjišče prilagamo vsak dan, dan za dnem toliko, da ogenj lepo gori. 

Ustvarjanje notranjega ognjišča 

Skrb za vzdrževanje plamena na ognjišču našega doma je čudovita prispodoba za celo vrsto življenjskih veščin, ki nam omogočijo bolj polno in ustvarjalno življenje. Nekatere izmed dobro poznamo, saj se prenašajo z roda v rod. Ena izmed takih je gotovo veščina, da znamo ženske v svojem domu ustvariti toplo "ognjišče", kjer se bomo s svojo družino lahko nahranili in ogreli, ne le v fizičnem, ampak tudi v psihičnem smislu.

Drugi dve veščini, ki sta za nas ženske zelo pomembni pa se ju mnoge žal nismo naučile, sta veščini ustvarjanja svojega notranjega ognjišča (doma) in netenje oz. ohranjanje ognja, ob katerem se bomo ogrele, nahranile in zažarele. Ogenj v našem notranjem domu simbolizira prebujanje duše, notranje iskrenje, žlahtenje in je zelo povezan z našo ustvarjalnostjo in življenjsko strastjo.

Ustvarjanje notranjega ognjišča oz. doma je proces, ki se pri nekaterih ženskah odvije že v otroštvu, pri nekaterih pa šele v zrelih letih. Gre za vračanje k sebi, spoznavanje sebe, svojih potreb, želja, omejitev, sanj ... in gre za to, da v sebi ustvarimo kraj, kjer se sprejemamo, spočijemo, osvežimo in vedno znova nahranimo (zame so eden izmed najbolj navdihujočih načinov, kako najti svoje notranje ognjišče, vaje Alenke Rebula, Na svoji Zemlji)

Včasih se vseeno zgodi, da naš notranji ogenj ugasne. Takrat je pomembno, da znamo poiskati bližino ljudi, ki nas ogrejejo in katerih iskrice oživijo tudi naše ognjišče. 

Kaj zaneti moj notranji ogenj?

Ko me torej v teh dneh »nekaj« vabi k ohranjanju svetlobe in toplote zrele jeseni, vem, da je to tudi klic moje duše po toplini notranjega ognjišča in prižiganju ognja moje ustvarjalnosti.  
Ko sedim ob svojem notranjem ognjišču, me obilje mehka toplina sprejemanja in sem lahko vse, kar sem. Skupaj z Divjo žensko netiva ogenj in kuhava juhico za mojo dušo:))) "Kaj pa recept", boste vprašale? »Eeeee, ta je pa v vas«, bi vam odgovorila Divja ženska in se pri tem nagajivo režala.

Notranje svetišče

Navdihujoče, dih jemajoče! Ravno v pravem trenutku, kot vedno! Hvala Emina!

Bila sem

Ena meni ljubih pesnic, Saša Vergi, večinoma piše pesmi za otroke in mladino, zato njeni verzi nagovarjajo tisto najbolj otroško, razigrano in svobodno v nas. Kot tale njena pesem, ki me je našla na današnji dan ...

Bila sem 

Bila sem topel veter
svetlozelenih poljan
in žrebe brez vajeti,
ujeto v sončen dan.

Na krilih neverjetnega
v igri neskončni:
mehko plavajoč metulj
med zrelimi platanami.

Bila sem želja
sinjega studenca
in mesečina materinega srca.


(Naročje Kamenčkov, petinsedemdeset izbranih pesmi Saše Vegri, Založba Miš, 2013)

p.s. Za vse, ki imate radi igrivo poezijo, omenjeno zbirko zelo priporočam:)

Vsi moji blagoslovi

Odkar sem prebrala knjigo Blagoslovi starega očeta, ameriške zdravnice in zdravilke, Rachel Naomi Remen, se skoraj vsak dan spomnim na blagoslove, ki sem jih sprejela v svoje življenje. Nekateri so še živo z mano in me še zdaj me oblijejo z zlato svetlobo sprejetosti, videnosti in ljubezni. Drugi se mi razodevajo šele zdaj, saj jih v času, ko so se zgodili, še nisem prepoznala. Morda niso bili videti kot blagoslov ali pa jih nisem pričakovala v tistem trenutku, prostoru, družbi … Moje oči jih niso zmogle videti in moje srce jih ni zmoglo sprejeti … 

Tudi v tem trenutku je tako. Koliko blagoslovov mi je skritih, ker moje srce ni odprto za njih? Kolikokrat sem razočarana, ker blagoslove iščem na točno določenih mestih pa jih tam ne najdem? In drugič - kako neverjetno lep je občutek, ko čisto nepričakovano odkrijem blagoslov ali pa blagoslov najde mene:)). Takrat lahko začutim božansko naravo vsega in se počutim bolj celo. 

Za blagoslovljeno življenje je pomembno, piše avtorica knjige, da ostajamo odprti in pozorni, saj se blagoslovi skrivajo povsod, v najobičajnejših in najmanj verjetnih kotičkih. Večini izmed nas je bilo danih veliko več blagoslovov, kot smo jih lahko sprejeli ali prepoznali, saj si: » ... življenje polnimo z drugimi stvarmi, tako, da nam primanjkuje prostora za sprejemanja blagoslovov.«

Pri iskanju blagoslovljenega življenja včasih zaidemo. Iščemo vse, kar je narobe v nas in v drugih ter hitimo to popravljati in izboljševati. A to nam bo prineslo blagoslovov, ki si jih želimo, pravi Rachel N. Remen. Za blagoslovljeno življenje je namreč pomembno, da se učimo življenje slaviti, namesto izboljševati.

Zelo všeč mi je bila tudi njena definicija blagoslova: »Blagoslov je trenutek srečanja, ko se dve bitji spomnita svoje resnične narave, potrdita svojo vrednost in okrepita svojo celovitost«. Kdor koli je kdaj verjel v nas, okrepil našo celovitost in nam ponudil ljubezen, nas je blagoslovil in ta blagoslov je vedno z nami.

Eden izmed naslovov v knjigi, ki me je še posebej navdušil je Postati blagoslov. Blagoslov lahko postaneš, ko »se napolniš do vrha, tako, da se tvoji blagoslovi izlijejo na druge.« Tu Remenova veliko govori o služenju kot o načinu, da postanemo blagoslov. Zelo me je nagovorila njena ugotovitev, da včasih verjamemo, da služimo na nek določen način, dejansko pa služimo na povsem drugega:).

Za konec tega zapisa o blagoslovih, bi z vami rada delila še eno lepo misel iz knjige: »Mogoče se modrost skriva v tem, da se z vsem srcem in čim pogumneje spoprimemo z življenjem, ki nam je bilo dano in ne popustimo, dokler ne najdemo neznanega blagoslova, ki je v vsem.« 

Vrelec zaupanja vase

Včasih ga začutim ... 

kot mehko svetlobo,

rumeno toploto ...

Privre na dan,

a nato spet ponikne.

So dnevi, ko ni sledu o njem.

Nato se spet drobno pojavi.

A zdaj sem se odločila -

poiskala ga bom

ta nežni, drobni izvir,

ki vre nekje v meni.

Pogledala bom, kaj ga ovira,

da bi postal potok ali celo reka.

Počasi, korak za korakom,

bom odstranila vse naplavine,

ki jih je nanj prineslo življenje:

nevero, občutke ločenosti,

krivde, zamero, strah in brezup.

Nato bom zanj zgradila novo strugo -

da se bo lahko razlil iz globočin

in postal, kar mu je lastno -

živa, sinja reka,

ki na mojo Zemljo prinaša obilje življenja.

Zabrazgotinjeni

Nosimo jih.

Svoje rane.

So kot nevidne brazgotine

na koži naše psihe.

Postale so del nas,

in včasih je to ok.

A pridejo trenutki, ko nas boli,

da jih imamo.

Še posebej tiste najglobje,

ki jih čutimo še leta zatem,

ko so se zacelile.

In nas spravljajo v obup.

Tako radi bi jih pozabili.

Pa ne gre.

Četudi so zaceljene,

še vedno močno skelijo.

Takrat si včasih želim,

da bi mi čudežno

zrasla nova koža,

taka, brez brazgotin

in bi lahko končno

zadihala brez bolečin.

Ali pa bi odšla k čarodeju

naj mi zmeša napoj pozabe,

da pozabim na vse!

A v resnici ga ne bi mogla spiti,

čeprav bi si v trenutku obupa želela.

Ne bi hotela pozabiti trenutkov,
ki so večji od mojih ran in trpljenja.
Trenutkov, ko lahko občutim 
vso svetost in lepoto življenja. 
Ko vem, da so brazgotine,
tudi spomin na čas, 
ko sem se učila
in modrila.
In jih lahko blagoslovim.

Zato bom tudi danes oblekla

svoj plašč brazgotin.

In še naprej iskala svetlobo,
ki je v meni, tebi, nas.

Ker vse mine. 
Tudi trpljenje.

Prepoznati notranje ovire

The shift - Premik

Draga prijateljica Ana (hvala!) je na družabnem omrežju delila link na čudovit film The shift, ki je sad sodelovanja med svetovno znanim avtorjem uspešnic za osebnostno rast dr. Waynom W. Dyerjem in produkcijsko hišo Hay House (v lasti tudi svetovno znane Louise Hay). V počastitev dr. Dyerja, ki je žal konec avgusta umrl, je film The shift na voljo na spletu brezplačno do. 30. septembra.

Film je preplet dokumentnega in igranega filma. Govori o prelomnih trenutkih v življenju, ko nam je dano spoznati oz. začutiti, kaj je v našem življenju zares pomembno in kakšno je naše poslanstvo. Gre za trenutek, ki nas za vedno spremeni. Podarjena nam je posebna moč in vedenje, da lahko naredimo življenjski premik, ki nas vrne k našemu izvoru - srcu, duši, našemu pristemu jazu oziroma božjemu (svetemu) v nas. Govori tudi o služenju, kar mi je v tem življenjskem trenutku še posebno blizu. 

Film je tako močan in poln navdihujočih modrosti, da me je dobesedno "sezul".  Čutim pa, da so "novi čevlji" - misli, ki jih ponuja film, zame še preveliki. A tako je z modrostmi, pravi Rachel N. Remen, v Blagoslovih starega očeta: So kot podarjene obleke, ki so nam, ko jih dobimo, še prevelike. Prav so nam šele čez nekaj časa:)).

Veliko prebujajočih in božajočih trenutkov ob gledanju filma vam želim!

PS. Veliko knjig dr. Wayna W. Dyerja je prevedeno v slovenščino, na youtubu pa je na voljo kar nekaj njegovih predavanj.

Sprejeti življenje, kot je

"Blagoslovite vse, kar vam kaže modrost, kajti vse, kar vam kaže modrost, je postalo del tega, kdor ste, in vas je približalo življenju. Mogoče pomeni častiti vse življenje, mravljo, sokola, sovražnika in prijatelja, ljubimca, starša in otroka. Vsi so nam dali priložnost, da spoznamo sebe in življenje ter se spoprijateljimo z njim. To velja za naše zmage in izgube, bolezni, proslavljanja, radosti in žalosti. Vse nam daje modrost. Naj bo vse blagoslovljeno."
 
Rachel Naomi Remen, Blagoslovi starega očeta

Mene se bojite ...

... je naslov provokativne kolumne (klikni) Gorana Vojnovića, objavljene v predzadnji izdaji Dnevnikovega Objektiva.

Se dotakne srca in vodi k razmisleku. Morda tudi k dejanjem.

Toplo priporočam.

Kjer se prebudi divja duša

Med počitnicami smo se odpravili na potep ob reki Soči. Naužili smo se zelenomodre, uživali v prijetnem hladu, si odpočili dušo ter se čudili lepotam, ki so nas obdajale.

Tile metuljčki, ki se sploh niso pustili motiti, so nas nežno opomnili na to, da smo pravzaprav gostje. Imela sem občutek, kot da smo na obisku v raju!

V dolini reke Soče še vedno lahko uživamo v divji in neokrnjeni naravi, saj človek s svojim "gospodovanjem" še ni naredil prevelike škode. Tu se še lahko naužijemo (svete) divjine in damo svojo dušo "na pašo":)). To je prav posebna dragocenost.

Divja lepota nagovarja tiste dele v nas, ki smo jih zaradi različnih razlogov, pozabili ali potlačili - našo divjo dušo, kot jo imenuje Clarissa Pinkola Estés. Bivanje v neokrnjeni naravi ima to moč, da nas poveže z izgubljenimi delčki sebe, nas navidhne in na nek način zaceli.

Obiskovanje čarobnih kotičkov narave, ki nas s svojo divjo lepoto celijo in navdihujejo, je, kot pravi holistična zdravilka Tami Lynn Kent, v svoji knjigi Wild Creative, tudi odličen način, kako v sodobnem, hitrem tempu življenja, priti v stik svojo divjo dušo, svojo edinstvenostjo in ustvarjalnostjo.

Katera divjina pa najbolj navdihuje in celi tebe?

Umetnost "ne vedeti"

Berem knjigo Blagoslovi starega očeta, ameriške zdravnice in pionirke gibanja za celostno zdravje uma in telesa, Rachel Naomi Remen. V njej je polno zgodb, ki so se dotaknile moje duše in srca. Ju nahranile in zacelile rane. Lahko bi jih brala znova in znova.

Knjigo sem si izposodila v knjižnici, a ne zase. A, ko moj dragi cel teden ni kazal zanimanja zanjo, sem se odločila, da jo malo pogledam. In od takrat, je nisem odložila. Bila natančno tisto, kar sem to poletje potrebovala. Ah, to skrivnostno življenje:)))

Eno izmed sporočil, ki se me je v tem trenutku zelo močno dotaknilo je, kako pomembno je, da se v življenju skušamo odreči vrsti mišljenja, ki bi ga lahko ponazorila z stavkom "Saj sem vedela!". Takole pravi Rachel N. Remen:

"Življenje darežljivo ponuja svojo modrost. Vse v njem uči. Toda vsi se ne naučijo. Življenje zahteva od nas prav tisto, na kar so nas opominjali v vsakem razredu: "Pazite", "Bodite pozorni!" 

Toda pozornost ni preprosta stvar. 

Zahteva, da nas ne begajo pričakovanja, minula izkustva, nalepke in maske. 

Zahteva, da ne sprejemamo prenagljenih odločitev in ostajamo dovzetni za presenečenja. Modrost najlažje sprejmejo tisti, ki zmorejo pogumno in nepristranstko sprejeti življenje in so, včasih zelo dolgo, pripravljeni ne vedeti. Zahteva, da smo bolj polno in preprosto živi, kot smo bili naučeni biti. Včasih zahteva, da trpimo. Toda nazadnje bomo več, kot smo bili, ko smo začeli. V vsakem človeku tiči seme večje celovitosti." (str. 83)

Opažam, kako pomembno je zame, da se odrečem svojim pričakovanjem, predvidevanjem o stvareh, dogodkih, ljudeh. Ravno to poletje sem doživela pomembno lekcijo o tem, da nas tisto, kar iščemo, ponavadi ne čaka tam, kjer si želimo ali si pričakujemo. Ampak nekje, kjer jih sploh nismo pričakovali (npr. občutkov sprejetosti, podpore, da smo videni). Tudi ljudi ni pametno označevati in jih trpati v neke okrivčke, saj njim in sebi na ta način odvzamemo skoraj vse možnosti, da bi jih jih videli kot so in nas obogatili.

Zelo pomembna je veščina "ne vedeti", ko razmišljam o naših prepričanjih. Ljudje si oblikujemo zelo trdna prepričanja in stališča, ki nas pogosto zelo omejujejo ali ovirajo na naši poti. Pogosto se jih niti ne zavedamo, in se sprašujemo, kako to, da se stvari vedno odvijajo na isti, za nas neugoden, način. 

Res je, prepričanja in predvidevanja nam omogočajo bolj udobno življenje, a z udobnostjo žrtvujemo pristno, polno ali kot pravi Remenova "celovito" življenje.  

Za življenje iz sebe je zelo pomembno, da se učimo in vadimo v umetnosti "ne vedeti". To zahteva, da ostajamo čuječi in v trenutku. S tem sebi, drugemu in življenju podarimo možnost, da nas vedno znova preseneti.

 

Dan za ples

Danes bi z vami rada delila zanimiv posnetek govora izraelske znanstvenice dr. Tal Shafir, ki pripoveduje zgodbo o tem, kako lahko z določenim gibanjem vplivamo na občutenje sreče. Je strastna plesalka in svoje raziskovanje povezave med gibanjem (telesom) in srečo, je črpala tudi iz svojih plesnih izkušenj in občutij. 

Predavanje me je navdihnilo in potrdilo tudi moje lastne izkušnje.Tudi sama namreč obožujem ples in vse bolj odkrivam, kako poživljajoče vplive ima. Trenutke, ko plešem občutim srečo, igrivost, svobodo, ker se lahko izražam (s telesom) in zabavam. S plesom oz. telesom lahko izrazim tudi tisto, kar včasih z besedami ne morem. Ples mi pomeni svobodo in trenutek, ko odložim "glavo" in se preselim v telo. S tem odložim tudi skrbi, obveznosti, premlevanje .... In vedno sem presenečena koliko razigranega veselja in življenjske radosti privre iz mene:))! Včasih se mi zdi, kot da bi ob plesu moje telo mojim možganom poslalo sporočilo: "Vse bo v redu."

Danes vas torej vabim na ples:) Ne potrebujete veliko: dobro glasbo, prostor in nekaj minut časa. Poskusite!

Zdravilo za vse:)

Najboljše rešitve so ponavadi najbolj preproste. Tudi ta:))

Zakaj ljubim svoj trebušček:)

Tole pesem sem si želela napisati že zelo dolgo:)) Hvala mojima hčerkama za učenje in navdih.

Zakaj ljubim svoj trebušček:) 

(pa čeprav je okrogel
in mehek kot puding:) ...) 

Pravijo:
trebuh mora biti plosk in raven
in sploh čim manj opazen,
ne pa kot kak mafin, ki
ves okrogel in baročno zalit,
razkošno čez svoje meje hiti.

To je prekletstvo,
ki se ga je treba sramovati.
Ga pokriti, skriti
in se ga vsekakor znebiti.

Mar res?
Protestiram!
Se ne strinjam!
Trebuščki takšni in drugačni,
tudi okrogli in baročni, so
prostor ljubezni in božanske modrosti.
Res? Ja, čisto zares:)

Trebuh je najmehkejša blazina ljubezni,
namenjen za ljubeče crkljanje ali ljubezensko slast.
V njem se spreletava tisoč zaljubljenih metuljčkov,
ko nas prevzame strast.
V njem domuje ljubeč prijatelj,
ki nam s črvički takoj sporoči,
da nas kaj skrbi
ali pa nam je česa preveč.

Trebuhi so popki sveta.
Okrogli, skrivnostni in sveti.
Prijateljujejo z luno in bogovi,
včasih mehki, drugič napeti,
pojejo pesem o ženski modrosti.

Trebuščki nosijo tudi posebna znamenja.
Brazde, mreže ljubezni, predaje,
spomin na čas,
ko smo v njih nosile
novo življenje,
in postajale mame.

V trebuhu je doma tudi smeh,
tak, ki s svojim zvokom in ritmom,
sproža orgazme veselja,
pljuskajoče vse naokrog.

A ko smo mirne
in s sabo v sozvočju,
naš trebuh vzvalovi,
nežno, kot morja gladina.
V njegovih globinah
pa se prebuja in dviga
ženska moč neusahljiva.

Kako bi torej, sploh lahko, ne ljubile svojegega trebuščka?:)

Kako si ostati zvesta ...

Zvestoba sebi mi pomeni, da živim iz svojega srca. A to včasih ni prav lahko ...

Kako si ostati zvesta

v tem svetu

kjer so besede kot baloni,

odnaša jih kdo ve kam.

Bolečina,

začutiti jo, s celim telesom, 

brez pretvarjanja "bo že bolje",

pustiti, da odteče,

ko pride čas.

Pogoltniti vse 
pretvarjanje,

laži,

ki jih serviramo dan na dan.

Lepa hiša,

avto,
2,4 otroka,

popolna sem, 

glejte me!

Nič ne čutim,

praznina zeva,

napolnimo jo

v skupinskem transu.

Ne čutimo, ne povemo,

kaj nas zares tare,

česa nam je mar in

za kaj bi se nam bilo vredno boriti …

Delamo se, da smo kul,

a hlastamo za dejanji, 

besedami smisla

in potrditve,

a jih težko najdemo,

še težje sprejmemo

v svoje srce

polno bridkosti in brezupa.

Kako naj odpremo srce?

Ključ je izgubljen  ...

med tisoč nepotrebnimi rečmi,

s katerimi si zapolnjujemo praznino.

Trkamo, trkamo

na srčna vrata

a težko je odpreti

zaprto srce.

Kot vulkan pred izbruhom,

kot veneča roža,

kot kamen tam v prsih,

nas teži še ob veselju.

Ne moremo čutiti

ne upamo čutiti

prenevarno je

lahko se razblini navidezni zid

ki nas loči pred iluzijo
neranljivosti.

Bo naše srce spet kdaj naše?

Dan brez obsojanja

V zadnjem času spoznavam, kako sem prežeta s samoobsojanjem. Ne samo, da se obsojam za dejanja, znam se obsojati tudi za to, kar čutim in razmišljam. Še nekaj časa nazaj se mi je to zdelo popolnoma naravno in celo potrebno.

 "... It’s lifetime’s journey to relax honestly to the immediacy of our experience and to respect ourselves enough not to judge it."


Pa ni. Niti naravno, niti potrebno in še manj ljubeče. Razmišljala sem o tem, kako bi bilo, če bi se prenehala obsojati za to, kar čutim, razmišljam ... da bi sprejela vse svoje misli in čustva ter si ob njih mislila samo: "O, zanimivo!"

Le kakšen bi bil moj dan brez obsojanja? Pa tvoj?

Lahko zacelimo svoje rane?

Včasih se sprašujem ali lahko zares predelamo in se spravimo s slabimi izkušnjami, ki so nas zaznamovale? Ali lahko zacelimo naše psihične rane, ranjeno srce ali dušo? Včasih sem glede tega zelo optimistična, drugič se mi spet zdi, da nam/mi to nikar ne uspeva. Ne dolgo nazaj, sem poslušala predavanje znanega nevropsihiatra in avtorja uspešnice Hardwired for hapiness, Ricka Hansona, ki je v na TEDx-u govoril prav o tem.

Kot mnogi, je imel tudi Rick Hanson v času, ko je obiskoval osnovno šolo, kar nekaj slabih izkušenj v medosebnih odnosih. Pravi, da so ga zaradi njegove pojave (suhljat, z očali, preskočil je razred, zelo plah), pogosto izključevali ali zapostavljali. Čeprav je izhajal iz ljubeče družine, so ga te izkušnje zaznamovale v negativnem smislu. Kot pravi, smo ljudje socialna bitja in ena izmed naših temeljnih potreb je, da izkazujem skrb in da jo drugi izkazujejo nam. Ko ta naša potreba ni izpolnjena, sicer preživimo, a v nas ostanejo občutki praznine in, kot se je zgodilo njemu, tudi veliko slabih misli in občutkov. 

Sposobnost prepoznavanja drugačnih izkušenj

Ko je prišel v srednjo šolo, je doživel tudi drugačne, pozitivne medosebne izkušnje: povabili so ga na pico, ga pohvalili za met, dekle se mu je nasmehnilo:) ... Ključno v tistem trenutku je bilo, kaj bo naredil s temi izkušnjami - ali bo ravnal na enak način, kot je bil vajen - jih ignoriral, da ne bi bil prizadet ali bo naredil kaj drugačnega. Če bi se ravnal po starem (ignoriral), bi se spet počutil osamljenega in neustreznega. Toda, ker se je odločil, da tega ne bo naredil in je npr. vztrajal v občutenju pozitivne izkušnje, se je sčasoma začel počutiti bolje.

Mnogo let kasneje, ko je že delal kot nevropsihiater, je prišel do spoznanja, da s tem ni spreminjal le svojih misli, ampak tudi možgane. Ugotovil je namreč, da največ notranje moči, ki si jo vsi tako želimo, lahko zgradimo oz. pridobimo prav iz pozitivnih izkušenj. Če si želimo več samozavesti, si moramo pridobiti veliko takih izkušenj, če se želimo počutiti ljubljene, podobno ... A pri tem nas čaka ovira, ki jo Rick Hanson imenuje "naravnanost možganov k negativnemu", kar pomeni, da so naši možgani zelo dobri v učenju iz negativnih izkušenj (kar je omogočilo našim prednikom, da so preživeli). Dobre izkušnje se kar porazgubijo, če se posebej ne potrudimo, da jih ohranimo, ponotranjimo. Šele potem lahko črpamo iz njih. 

Kako ponotranjiti pozitivne izkušnje?

In kako lahko preprečimo dobrim izkušnjam, da bi se izgubile? Hanson predlaga vajo, ki jo je poimenoval H. E. A. L.  

Vaja se začne tako, da se spomnimo dobre izkušnje in jo podoživimo. Recimo izkušnjo, ko smo bili deležni ljubeče skrbi oz. pozornosti od nekoga, za katerega vemo, da nas ima rad. Vživimo se v občutke, dovolimo jim, da jih zares občutimo kar nekaj časa. Čas je ključen, saj po določenem času pride do prenosa izkušnje (občutkov) iz kratkotrajnega spomina v naš čustveni in telesni spomin. Opazujemo, kako ta izkušnja, občutki pronicajo v nas in se potopimo vanje. 10 do 20 sekund teh občutij morda ne bo takoj prineslo sprememb, a z vztrajnim ponavljanjem te vaje lahko dosežemo razliko, ki nam bo spremenila življenje.

H: Have a good expirience: doživljanje pozitivne izkušnje
E: Enrich it: podoživljanje izkušnje z namenom, da pomagamo možganom, da vključijo izkušnjo in telesne občutke povezane z njo v svoje strukture
A: Absorbe it: ponotranjenje občutenj, ki tako postanejo del nas (našega čustvenega in telesnega spomina)
L: Link the positive expirience with negative: po želji lahko  naredimo tudi korak, ko povežemo pozitvno izkušnjo z negativno.

Svež pogled na sebe in svet

Ko stopimo na pot celjenja svojih ran, je torej poleg pridobivanja novih pozitivnih izkušenj in učenja novih načinov odzivanja, zelo pomembno tudi, da jih vključimo v naš čustveni in telesni spomin in tako na nek način prelisičimo možgane, ki jih na vsak način skušajo spregledati. Tako lahko postopoma spremenimo ne samo mišljenje, ampak tudi naša temeljna občutenja sebe in sveta.

Reka veselja

Vitez v bleščečem oklepu

Včasih se moramo posloviti od kakšnega junaka svojega otroštva (in od svoje obrambne strategije) ... tako je nastala spodnja pesem.


 
Vitez v bleščečem oklepu
 
Ko sem te potrebovala,
si prišel.
Z bleščečim ščitom
in ostrim mečem,
velik in neustrašen.
In me rešil.

Pod tvojim neprebojnim ščitom
sem našla varno zavetje
pred vsemi krivicami
in strahovi
otroškega sveta.

Z mečem si odrezal,
kar je bilo neznosno,
ustavil bolečino
in naredil prostor za veselje.

Lahko sem šla naprej,
v življenje,
saj si bil ob meni.
Lahko sem računala nate.

Dobro nama je bilo.
Postala sva prava bojevnika.
Točno sva vedela,
kdaj postaja nevarno in
morava uporabiti meč. 
Nisi pustil, da preveč trpim
in se mučim.

A kot vsi vojščaki, 
sva se tudi midva nekoč utrudila.

Svet se je spreminjal
in sploh nisva opazila,
da je ščit že ves preluknjan,
meč zarjavel
in da se kot dva Don Kihota,
večkrat boriva le z mlini na veter.

Vabile so naju sončne obale,
mikali poletni travniki,
a nisva mogla odložiti bojne oprave.
Ne še.
Nevarnosti še ni konec.

Nekoč pa je prišel čas,
dragi moj vitez.
Čas, da odložiš ščit in meč
in si odpočiješ.
Na moji Zemlji boš varen.

Ššššš, vem ...
če bi bilo potrebno,
bi me branil do zadnjega diha.
Hvala ti, moj pogumni vitez,
rada te imam za vedno.

Ne spreminjaj me

Lepa muzika, ki me razvaja v teh dneh ... naj "poboža" tudi tebe:)

Najine tišine

Ne najdeva besed.
Besed ljubezni in naklonjenosti.
Kot, da sva že vse porabila
in so nama ostale samo še
tiste jezne in žaljive.
Kot vrane prežijo na vsako najino
dejanje,
razprejo svoja črna krila
in odenejo v črnino tudi,
kar je dobro in svetlo.

Molčiva.
Spominjam se,
kako sprejemajoča je bila
včasih najina tišina.
Brez besed sva tkala nežno mrežo
podpore, zaupanja
in ljubezni.
Tišina je bila mehka 
kot nežen objem,
v katerem sva si oddahnila
in bila lahko taka kot sva.

Zdaj je najina tišina drugačna.
V njej slišim mrmranje besed.
Včasih žalostno, drugič jezno.
Vsega, kar nisva izrekla …
ker nisva hotela
ali ker nisva mogla ...
In kar sva izrekla preveč,
do ranjenega srca
in naju pesti oba.

Zato raje molčiva.
Da ne bi spet rekla besedo preveč ali premalo.
Da ne bi spet ranila
in bila ranjena.
Srce nama že dovolj krvavi.

Zdaj je tišina
nekakšna kletka, 
v katero sva zaprla najino ljubezen,
da bi nama ne ušla.